Vsi hribi, ki štrlijo iz njegove ravnice

Otvoritveni film Liffa je glasbeni dokumentarec Mirana Zupaniča o Vladu Kreslinu
Fotografija: Kako je nastajal dokumentarec Poj mi pesem Fotografije arhiv Liffa
Odpri galerijo
Kako je nastajal dokumentarec Poj mi pesem Fotografije arhiv Liffa

Goli otok, vojna v Bosni, kolaboranti, povojni poboji in otroci s Petrička, Kocbek … Režiser, scenarist in profesor režije na AGRFT Miran Zupanič se je v dokumentarnih filmih lotil številnih tem.

Če bi med njimi iskali skupni imenovalec, bi morda lahko rekli, da se osredotočajo na usode posameznikov v prelomnih trenutkih naše zgodovine. Gledano v socio-kulturnem kontekstu je tak tudi njegov novi dokumentarec Poj mi pesem, v katerem v kontrapunkt med tekočim in ustavljenim časom ujame Vlada Kreslina – »široko in globoko panonsko reko, katere toku se je najbolje prepustiti«. Z režiserjem celovečernih filmov Operacija Cartier, Radio.doc, Barabe!, Igra s pari in Zmaga ali kako je Maks Bikec zasukal kolo zgodovine ter z Vladom Kreslinom, našim kulturnim fenomenom, smo se pogovarjali o njunem skupnem sozvočju.
 

Kako dobro mora dokumentarist poznati svoj subjekt? Menda Kreslina prej niste osebno poznali.


Zupanič: Vlada ni mogoče ne poznati, saj je del naše kulture. Njegova glasba me je osebno takoj nagovorila in povabilo za snemanje filma sem z veseljem sprejel. Vseeno sem se najprej seznanil z njegovim glasbenim opusom, vse, kar je bilo natisnjenega o njem, sem prebral. Takoj sem začutil, da skozenj tečejo različne silnice – glasba, poezija, tok časa, dinamika od rokerja do Beltinške bande. Vlado Kreslin je kot velika, široka in tudi precej globoka panonska reka. Ko si na taki reki, se je najbolje prepustiti toku. V triintridesetih snemalnih dneh in skozi sto ur posnetega materiala sem se poskušal približati fenomenu, imenovanemu Vlado Kreslin.


 

So vas obhajali dvomi o tem, da vam bo nekdo ves čas za petami s kamero?


Kreslin: Nekaj takih poskusov je že bilo, a niso obrodili. Nekaj pomislekov o tem, da bi si nakopal zasledovalce, sem seveda imel. Pri vsem delu, ki ga imam, nimam časa, da bi se ukvarjal še s tem. A ko sem videl, kako so se lotili zadeve, ni bilo več dvomov. Mirana sem poznal po njegovih filmih, a mi je kmalu postalo jasno, da je res dober režiser. Predlagal sem mu namreč, naj nekaj scen izloči iz filma, pa ni storil nič od tega. Takrat sem si rekel: ta človek ve, kaj dela!
 

Intimnost, ki so je deležni vaši poslušalci na koncertih, je eno, razgaljanje pred kamero pa najbrž nekaj drugega. Kako ste se razkrivali filmarjem?


Kreslin: Miran mi je sledil na številne nastope in po ure sedel pod odrom in snemal. Takega entuziazma zlepa ne vidiš. S tem me je povsem prepričal. Začel sem mu zaupati. Pred intervjuji sem sam pri sebi razmislil, kateri hribi štrlijo iz moje ravnice. Kaj je v mojem življenju pomembno – ontološko, glasbeno, potem sem te točke nanizal Miranu in skupaj sva med njimi iskala rdečo nit.

Kreslin: »Film je dobro ujel stanje, v katero pademo, ko nastopamo.«
Kreslin: »Film je dobro ujel stanje, v katero pademo, ko nastopamo.«

 

Torej sta imela osnoven scenarij?


Zupanič: Ne verjamem v scenarij za dokumentarni film, kar kot profesor filmske režije na AGRFT težko rečem pred študenti. Osnova za dokumentarni film je želja, da se čim bolj približam snemani temi. Ugotoviti moram, kaj je v temi tako pomembnega in kaj vzbuja čustva, da bo relevantno nagovorila gledalca. Vse, raziskovalni načrt, mišljenjski okvir, pregledane slike, prebrane besede, preposlušana glasba, so samo mentalna orodja, da lahko začnem zajemati stvarnost s kamero in mikrofonom. Šele v procesu montaže oblikujem pripovedno strukturo, torej scenarij. V fazi snemanja loviš trenutke bivanja, življenja, obstajanja, v fazi montaže z njimi gradiš časovni in doživljajski tok.
 

V filmu ni govorečih glav. To prinaša svežino v svet naših biografskih dokumentarcev. Svojo zgodbo pripoveduje Kreslin sam.


Zupanič: Če bi vpeljal 'komentatorje', bi bil prisiljen v preveliko posploševanje. Odločil sem se obdržati fokus na Vladu. Podobno neposredno govorijo v kamero tudi njegova mama in oče, pa tudi žena Eva, tako sem hotel prikazati družinski krog, ki je pomembno sidrišče za Vlada. Ženo Evo čutimo kot oporo, kot osebo, ki mu stoji ob strani, kot človek človeku.
 

Srečanja so načrtovana, ampak kljub temu ne delujejo izumetničeno. Kako vam je to uspelo?


Zupanič: Vlado je sam po sebi spontan in avtentičen človek, jaz pa tudi nisem nagnjen k ponarejanju. Tudi vsi izbrani sogovorniki so pristni ljudje. Skozi odnose z njimi še bolje spoznavamo Vlada, to njegovo panonskost, življenjsko pristnost, genius loci. Ta njegova nrav prihaja tudi iz pokrajine, iz povezanosti z naravo in ljudmi. Trenutek, ko Vlado obišče 103 leta staro gospo in ko ona s svojo reakcijo izvabi iz njega anekdoto, življenjsko sporočilo pravzaprav, je za film neprecenljiv. Pred kamero se je zgodila neverjetna iskrenost, ki je ne bi mogli poustvariti ali zrežirati.

Kreslin: Energija v sobi je bila takrat kot v templju. Sveti trenutek.

Zupanič: Isto sporočilo, povedano deklarativno v kamero, bi izgubilo velik del naboja. Tako pa je kamera tekla in posnela življenjski tok med Vladom in staro gospo v sklenjenem času, ujela je nekaj neprecenljivega. Drugi princip naracije je montažni, ko gradiš vsebino prizora z manipuliranjem materiala, a s tem povečuješ tveganje, da se boš znašel med falsifikatorji. Nagnjen sem k dinamičnemu načinu naracije, zato mi je bilo včasih težko, ko je dogodek tekel naprej, pa sem ga moral porezati. Z Blažem Ogorevcem smo bili eno uro v Križankah, eno uro je tekla kamera. Govoril je krasne anekdote, ampak potem se zgodi tisti trenutek resnice, ki gre v film. Velik dramaturški izziv zame je bil, kako vplesti v film vse nove osebe, da jih bo gledalec lahko sprejel. Film se nenehno začenja, tako kot se začenjajo nove in nove etape v življenju Vlada Kreslina.
 

Kako so na vas učinkovala ta 'pričakovana' spontana srečanja, ko ste vedeli, da mora nastati nekaj, kar bo za film zanimivo?


Kreslin: Ko smo igrali z Beltinško bando in sem hotel, da glasba zveni avtentično, naivno in naravno, jim sploh nisem povedal, kaj bomo igrali. Podobno je bilo na srečanju z mamo in očetom. Vedel sem, da se bomo pogovarjali o uri, ampak očetu tega nisem povedal. Tudi komada tedaj še nisem imel spisanega do konca. Potem sem se pred kamero odločil, da ga bom zapel.

Zupanič: Vlado ima izreden dar za to, da določene stvari kar prikliče. Je spontan in s svojo reakcijo tudi ljudi okoli sebe nagovori, da se v trenutku odzovejo. V scenariju je bilo zapisano, da bosta z Juretom Potokarjem obiskala menzo v študentskem domu, a nismo mogli predvideti, kako bo Jure odreagiral, ko bo Vlado zaigral pesem, ki mu bo priklicala študentska leta.
 

Večina intervjujev v filmu je posnetih v avtu. Avto kot spovednica. Govorjenje med vožnjo ima psihološki učinek, kajne?


Kreslin: Manj lažeš, če moraš vmes gledati na cesto.

Zupanič: Ko smo Vlada spremljali na koncerte, smo ugotovili, da veliko časa preživimo v avtu na cesti, to je tretjina snemalnega dneva, zakaj ne bi tega izkoristili, sem pomislil. Tako smo dobili element spontanosti, sproščenosti in hkrati gibanja.
 

Kateri trenutek v filmu vam je najbližji?


Kreslin: Najbolj me presunejo posnetki Beltinške bande in najboljšega prijatelja Smeja, ljudi, ki jih več ni. Najbolj pa sem užival ob prepevanju sevdalink. To glasbo imam neznansko rad. Tudi koncert, med katerim se je na vso moč ulil dež, je bil nekaj posebnega.
 

To je redek primer, ko dež ni uničil koncerta ne snemanja …


Zupanič: To je čudež. Prišli smo s štirimi kamerami, kranom, kamionom tehnike, ekipa je tisto noč štela dvajset ljudi. Vedeli smo, da bo deževalo, a nam finančni okvir ni dovoljeval, da bi prestavili snemanje. Rekli smo, kar bo, pa bo, saj snemamo dokumentarec. Lahko bi se zgodilo, da bi dež odgnal vse poslušalce izpod odra. A zgodilo se je nasprotno. Ujeli smo predanost občinstva. Dobili smo krasno atmosfero, kapljice, meglice. Dar z neba.

Kreslin: Iz hendikepa je nastal presežek.
 

Na odru vsakič znova podoživljate občutke, da vaša besedila zvenijo, kot bi jih peli prvič. Kako lahko vedno znova prikličete te emocije?


Kreslin: Film je dobro ujel stanje, v katero pademo, ko nastopamo. Ljudje me večkrat vprašajo, kako je mogoče, da se še nisem naveličal prepevati enih in istih pesmi. Razmišljal sem o tem. Iste so samo note. Glasba pa se menja, ljudje v občinstvu so drugi, gostota vlage v zraku je druga, groove je drugačen, moj glas je drugačen. Vsakič se počutim, kot bi prvič pel pesem.
 

V filmu ni veliko arhivskih posnetkov, je pa veliko arhivskih fotografij.


Zupanič: Za fotografije sem se odločil, ker me je zanimal kontrapunkt med statično in gibljivo sliko. Med zaustavljenim časom in časom v gibanju. Zato nisem stremel za videoposnetki. Z RTV Slovenija nismo hoteli v koprodukcijo, ker bi si zvezali roke pri eksploataciji filma. Zato je bila cena za vsak arhivski posnetek tako zasoljena, da smo morali gledati na vsako uporabljeno sekundo. Nekaj smo jih le vključili, posnetke s skupinami Horizont, Martin Krpan in Beltinško bando, ki pri gledalcu sprožijo čustveni odziv. Preveč arhivskih posnetkov bi obremenilo film, hotel sem ujeti Vlada živega ter postaviti časovne vertikale skozi ustavljen čas, stanje duha, zgodovino, ujeto v fotografije.

Kreslin: »Ko smo igrali z Beltinško bando in sem hotel, da glasba zveni avtentično, naivno in naravno, jim sploh nisem povedal, kaj bomo igrali.«
Kreslin: »Ko smo igrali z Beltinško bando in sem hotel, da glasba zveni avtentično, naivno in naravno, jim sploh nisem povedal, kaj bomo igrali.«

 

Menda ni več veliko arhivskega materiala? Kje je posnetek Kreslinove zmage na Slovenski popevki

leta 1980, ko je odpel Dan neskončnih sanj?


Kreslin: Tega posnetka ni več. Celoten festival so izbrisali. Še danes ne morem verjeti.

Zupanič: Brisanje arhiva pri nacionalni televiziji jemljem kot metaforo odnosa do preteklosti, do zgodovinskega spomina, do ohranjanja kulturne dediščine. Brisanje materialnih dokazov eksistence nekega dosežka se ponavadi dogaja v revolucijah ali vojnah. Mi pa tak zgled dajemo našim otrokom, ki bodo potemtakem lahko tudi nas nekoč izbrisali.
 

Upajmo, da bodo ta film ohranili, saj izstopa tudi po kinematografskosti, dovršeni in premišljeni fotografiji. Zanima me, koliko dokumentaristične intime in spontanosti se zaradi tega izgubi v filmu?


Zupanič: Nič. Kinematografski moment je prišel do izraza pri koncertih, pri katerih se intima izpostavlja med glasbeniki na odru in občinstvom. Teh energetskih tokov prisotnost kamere ne zmoti. Kar zadeva intimnejše situacije, je bila kamera toliko motnja, kolikor sem bil motnja jaz. To je bila strateška odločitev, lahko bi delal z malo kamero, pa bi se slika bolj tresla, a te monumentalnosti, spektakla, ki je del večjih Vladovih nastopov, ne bi mogli ustrezno prikazati. Direktor fotografije Maks Sušnik je odlično opravil svoje delo. S stabilno kompozicijo, trdno postavljenim kadrom je ujel Vladov značaj. Maks je odličen dokumentarist, skozi kamero dejansko gleda in z občutkom sledi dogajanju. Za nekaj koncertov smo angažirali več snemalcev, tudi oni so odlično opravili svoje delo. Sam sem Vlada s kamero spremljal ostalih dvajset snemalnih dni. Tam se kamera kdaj zatrese, ampak se takrat v kadru dogajajo zanimive reči in ti tresljaji niso moteči. Če bi se odpovedal temu lastnemu pogledu in ostal pri snemanju zgolj z ekipo, ne bi ujel teh čarobnih trenutkov …


 

Kot je ta, ko mama reče Vladu, da bi bila bolj vesela, če ne bi bil muzikant.


Kreslin: Ha! Kakšen pevec? Pevec je lahko vsak! 'Saj sem jaz tudi pela, pa nisem nič od tega imela,' reče. Oče pa me takoj podpre, ker imava neko drugo – glasbeniško solidarnost.

Zupanič: Film lovi življenje. Ko ujameš trenutke, kot je ta, jih moraš znati postaviti v stavbo, da z vso močjo nagovorijo gledalca. To je bil zame največji izziv.

Komentarji: