Marco Grabber, Krešimir Tomec – Elektronskost ljudske glasbe

Glasbenika in producenta iz Ljubljane prepletata elektroniko z ljudsko glasbo  
Fotografija: Marco Grabber in Krešimir Tomec v Ljubljani, dejavni glasbeno-producentski dvojec.
FOTO: Roman Šipić/Delo
Odpri galerijo
Marco Grabber in Krešimir Tomec v Ljubljani, dejavni glasbeno-producentski dvojec. FOTO: Roman Šipić/Delo

Marco Grabber in Krešimir Tomec sta glasbeno-producentski hrvaški dvojec, ki živi in ustvarja v Ljubljani. Sta glasbenika in lastnika studia Attic, v katerem je nastalo veliko domače glasbe. Bila sta tudi člana zasedb, kot sta Golem in Manouche. Posnela in producirala pa sta tri posebne in zelo uspešne albume z umirjeno elektorsko glasbo, prepleteno z motivi ljudske glasbe Dalmatian Lounge, Dalmatian Dub in Deep Into Croatia.​
 

Pred kratkim sta izdala nov album Deep Into Croatia, tretjega v seriji vajinega posodabljanja tradicionalne hrvaške glasbe. Prva dva albuma sta bila morsko obarvana, s poudarkom na klapah, tokrat pa sta se odpravila po kontinentalni Hrvaški.


Tomec: Album je nastal na pobudo našega založnika, ker se nisva več nameravala ukvarjati s tem prepletom etničnega in elektronskega. Zdelo se nama je, da ni več zanimanja za kaj takega, tako ali tako pa imava dovolj drugega dela. Založnik je vztrajal, naj poberemo vzorce ljudske glasbe s celotne Hrvaške in tako smo po petih letih album le končali.

Marco Grabber: Sicer smo album delali tako, kot je to običajno, skupaj deset mesecev, le vmes so bili precej dolgi premori. Mogoče se to odraža v tem, da smo se veliko bolj ukvarjali z detajli, in zdi se mi, da je to najin najbolj komplekesen izdelek v tem nizu.
 

Albuma Dalmatian Dub in Dalmatian Lounge sta bila zelo dobro sprejeta, baje so ju množično kupovali predvsem turisti, tudi slovenski, ki so si zaželi domov odnesti košček poletja in nekaj tradicije, odete v modernost.


Krešimir Tomec: Osnovna ideja je bila, da se mladim približa tradicionalna hrvaška glasba. Ko prideš na hrvaško morje, slišiš po konobah le klape in Gibonnija, na hotelskih terasah pa poletne španske pesmice. Če želijo vrteti bolj urbano longue glasbo, spuščajo tujo glasbo. Tudi če vrtijo po konobah klape, so to tisti bolj zabavni posnetki, na katerih ni nič kaj pristnosti.

Marco Grabber: Odkar se tudi jaz nekoliko bolj ukvarjam s kulinariko, smo ugotovili, da dejansko gostilničarji nimajo primerne glasbe za lokale, poleg najinih prejšnjih dveh albumov. Ko sem nekaterim gostilničarjem v boljših restavracijah predvajal nekaj najine tovrstne glasbe, so dejali, da so na to čakali ves čas, da želijo imeti v svojih lokalih moderen zvok tradicionalne hrvaške glasbe. To med gosti, tako tujimi kot domačimi, ustvarja prijetno vzdušje.

Krešimir Tomec: Žal ti gostilničarji sploh niso vedeli za obstoj najinih albumov Dalmatian Dub in Dalmatian Lounge, pa smo prvega izdali pred desetimi leti. Očitno smo za to sami krivi, ker se nismo potrudili s promocijo.

Krešimir Tomec & Marco Grabber<br />
<em>Deep into Croatia</em><br />
Scardona<br />
FOTO: arhiv založbe
Krešimir Tomec & Marco Grabber
Deep into Croatia
Scardona
FOTO: arhiv založbe

 

Vsi trije so izšli pri založbi Scardona, ki je naredila velik posel predvsem z dalmatinskimi klapami, jih popularizirala in z njimi pripravlja velikanske glasbene spektakle tako po Hrvaškem kot tudi pri nas. Občasno brez težav napolnijo tudi ljubljanske Stožice. Kako naj razumemo ta fenomen?


Krešimir Tomec: Pogovarjal sem se z ustanoviteljem te založbe Brankom Paićem, ki je svojčas bil menedžer skupine Prljavo kazalište ter vodja diskografskih založb Crno bijeli svijet in Hit Records, in je pravzaprav rocker, alternativec. On je zagotovo vizionar.

Ko je bil v Avstraliji, verjetno s kakšno klapo, in v hrvaški restavraciji zraven Sydneyjske opere so ga vprašali, zakaj ni nič longue glasbe s hrvaškim ljudskim motivi. Za prvi album Dalmation Dub, ki se je začel kot projekt za dušo, smo hoteli snemati s klapo Šufit. Oni so vprašali Paića, njihovega založnika, ali smejo snemati z nama. Ko sva mu poslala material, se je navdušil nad projektom, ki nekoliko izstopa iz Scardoninega repertoarja. Vztrajal je tudi pri izdaji tako drugega kot tretjega albuma.
Zadnjič mi je povedal, da ko je naznanil, da bo začel intenzivno delati s klapami, so mu vsi govorili, da ni normalen. Očitno je pravočasno začutil, da so te klape lahko naslednji veliki glasbeni dogodek v naši regiji. To je dejansko edina pristna hrvaška glasba, ki se lahko prodaja tudi v tujini.

Marco Grabber: Oba sva že doživela petje takih klap v kakšni konobi v Dalmaciji. In tam je to res posebno doživetje. Tako sva se tega tudi lotila, ker imava to glasbo resnično rada. Ko mi je Krešo pred desetimi leti navdušeno razlagal o tem, da bi klape vpeli v elektroniko, sem bil vendarle zgrožen nad idejo. (Smeh.) Ko pa smo posneli pesem Šijavica, ki je postala uspešnica, sem se navdušil tudi jaz, saj se je izkazalo, da je to lahko nekaj zelo zanimivega.

Marco Grabber in Krešimir Tomec v Ljubljani, dejavni glasbeno-producentski dvojec.<br />
FOTO: Roman Šipić/Delo
Marco Grabber in Krešimir Tomec v Ljubljani, dejavni glasbeno-producentski dvojec.
FOTO: Roman Šipić/Delo

 

Zagotovo so dalmatinske klape v Sloveniji zelo popularne, saj navsezadnje Slovenci najbolj tradicionalno počitnikujemo na hrvaški obali. Nastalo pa je že celo nekaj slovenskih »dalmatinskih« klap. Gre pri klapah le za spomin na morje in poletje ali za kaj več?


Krešimir Tomec: Prepričan sem, da je nekaj več. Ko ti klapo slišiš po radiu, si misliš, da je to nekaj primitivnega. Ko pa greš v konobo jest ribe, ki je zagotovo dobra, in potem tam ekipa spontano zapoje, ko slišiš to osemglasno petje, je to res nekaj posebnega. Ti gredo kar dlake pokonci. To je res posebno doživetje in vredno vsega spoštovanja.
Verjetno je Dalmacija edino območje na Hrvaškem, kjer ljudje, ko se družijo, tudi spontano delajo glasbo, saj pojejo na tako visoki ravni. S Slovenijo pa je povezano sorodno petje moških zborov, ki je precej podobno klapi, le da so nekoliko drugačne harmonije.
 

Na novem albumu sta sodelovala z nekaj izvrstnimi hrvaškimi glasbeniki in glasbenicami, kot so Lidija Bajuk, Singrlice, Tamara Obrovac, Putokazi in Matija Dedić. Ravno zadnji je dal albumu opazen jazzovski podton.


Krešimir Tomec: To je bil trenutek našega ponovnega navdušenja nad tem projektom. Matija je prišel v Ljubljano, v studiu sedel za clavinovo, mi pa smo mu spustili posnetke, kamor naj bi ga dosneli, in je od prve vse odigral.
 

Oba živita in delata v Ljubljani. Je za vaju album Deep Into Croatia neka tolažba nad domotožjem?


Marco Grabber: (Smeh.) Pogosto sva se pogovarjala o tem.

Krešimir Tomec: Zagotovo imamo gastarbajterji raje domačo glasbo, zagotovo pa tudi drugače gledamo nanjo. Na ideološki ravni pa je to tudi nadaljevanje rap rock projekta Golem, kjer sva tudi sodelovala, saj želi prevladujoči globalizem uničiti posamezen kulture, tradicijo in individualnost ter unificirati ves svet. To je pa naš manifest proti temu.

Komentarji: