Nikoli zaceljena rana sveta

Maja sem se na povabilo Muslimanskega kulturnega centra Ljubljana udeležila novinarskega »izleta« v Bosno in Hercegovino. Navednice sem uporabila zato, ker so bili trije dnevi, ki sem jih preživela v Prijedoru, Tuzli in Srebrenici, vse kaj drugega kot izlet. Niti študijska tura jih ne morem poimenovati – bili so lekcija, kakršne še nisem prejela v življenju, pa sem si ogledala Dachau, Auschwitz …

»Ženske za uteho« – najhujša in najbolj sramotna zgodba od vseh

Bila sem v predoru, ki so ga med vojno v 90. letih zgradili pri Sarajevu in je bil edina vez med obkoljenim mestom ter preostankom sveta. Nič me ni moglo pripraviti na to, kar sem slišala in videla, predvsem pa čutila v Prijedoru in Srebrenici. Najtežje od vsega sem poslušala zgodbe o številnih posiljenih Bošnjakinjah. V Omarski, malem kraju pri Prijedoru, so Srbi postavili taborišče z enim samim namenom – sistematično posiljevati ženske, da bi zanosile in bile tako »očiščene«.

Česa? Svoje vere, rase, spola. Svojega bistva. Človeška sprevrženost nima meja. Med sleherno vojno, tudi v miru, ampak še posebej med sleherno vojno, se kopja lomijo na telesih žensk.

»Zakaj?« sem vprašala eno od sogovornic v Prijedoru, ki pomaga žrtvam vojne in njihovim sorodnikom. »Ker smo ženske fizično šibkejše,« je dejala, a to je bolj preprosti del odgovora. Nadaljevala je, da s sistematičnim mučenjem, posiljevanjem in ubijanjem žensk neozdravljivo in za vedno raniš celoten narod. Več generacij se mora zamenjati, da gre zgolj za spoznanje v pozabo nekaj takšnega, kot je bila Omarska. Rana se po čem takšnem nikoli ne zaceli. To je bila ena od lekcij, ki sem se jih naučila v zgolj treh dneh obiska Bosne in Hercegovine.

Prijedoru je sledila Tuzla in njej Srebrenica. Pred tistimi majskimi dnevi sem precej vedela o genocidu, nisem med ljudmi, ki niso slišali za to, kaj se je zgodilo ženskam in moškim v enklavi. Nisem nevedna, ignorantska niti pozabljiva. Mislila sem, da sem pripravljena na zgodbe domačinov, ki so se po genocidu vrnili v kraj. Nisem bila.

Kako naj bo človek pripravljen na posnetek očeta, ki so ga srbski vojaki med maršem smrti prisilili, da je na ves glas iz hoste klical svojega sina. Očeta, shujšanega, da so se mu videla rebra, so prisilili, da je v smrt klical sina. Vse zgodbe v Srebrenici so si podobne, je dejala 28-letnica, ki se je rodila dve leti po vojni, vendar jo je travma zaznamovala, ker je vseskozi čutila, da v njeni družini nekaj oziroma nekdo manjka, le da ni vedela, kaj, kdo.

Vse zgodbe v Srebrenici so si podobne, je dejala 28-letnica, ki se je rodila dve leti po vojni. FOTO: Voranc Vogel

V Spominskem centru Srebrenica opravljajo izjemno delo. Ljudem predstavijo vzroke, ki so pripeljali do genocida, in usode posameznikov in družin iz Srebrenice. En del razstave je posvečen vlogi mednarodne skupnosti v zločinu vseh zločinov.

V enem od prostorov nekdanje tovarne akumulatorjev, v kateri so bili leta 1995 pripadniki modrih čelad, je grafit o bosanskem dekletu. Modre čelade so za zaščito civilistov naredile bore malo – kratice UN (United Nations, Združeni narodi) po genocidu niso zaman spremenili v United Nothing (kar bi lahko prevedli kot Združeni nič).

Anja Intihar: V Prijedoru ni spomenikov genocidu, je pa spomenik srbskim »junakom«

Julija 2019 je nizozemsko vrhovno sodišče razsodilo, da je država Nizozemska delno odgovorna za smrt 350 Bošnjakov, saj da so imeli nizozemski vojaki desetodstotno možnost, da bi preprečili genocid. Težko bi bil cinizem še večji. Enajstega julija bodo oči sveta uprte v Srebrenico. Vrstili se bodo državniški govori, na ustih mnogih, ki mirno gledajo genocid v Gazi, bo krilatica nikoli več.

Medtem se bosta na ulici Prijedora ali katere od sosednjih vasi srečala ženska in njen posiljevalec, ki mirno uživa na svobodi. Ker se je svet že tedaj naučil gledati stran.