Umetnosti daje težo življenje

Irska pevka Mary Coughlan je prebrodila težka obdobja zasvojenosti z alkoholom in drogami, da bi začela peti in se tako umetniško izražati. Njeno petje je tehtno, saj nosi breme težkih izkušenj. Kljub temu ni zagrenjena in dobro ve, kaj jo je rešilo.
 

Ko sem odprl vašo spletno stran, sem najprej zaslišal eno izmed najbolj žalostnih pesmi v glasbeni zgodovini – Love Will Tear Us Apart skupine Joy Division.

Pesem mi je že leta zelo blizu. Tudi oder smo si delili na nekem festivalu v Veliki Britaniji. Ko sem popivala, sem vedno znova poslušala to pesem, saj ima res dobro besedilo. Zato sem jo tudi posnela v drugačni različici.
 

Je težko življenje pogoj za ­umetnost?

Kaj pa vem. Mogoče pa res. Prav vse umetnice, ki jih zelo cenim, Billie Holiday, Aretha Franklin, Nina Simone, Bessie Smith in druge, so imele zelo težko življenje. Imele so veliko težav z alkoholom in opojnimi substancami ter različnimi oblikami zlorab.
Mogoče občinstvo o tem ne razmišlja, vendar se te njihove življenjske izkušnje slišijo, ko pojejo. Velikokrat sem jih poslušala in občutila težo njihovega bremena, ker sem vedela, da so to tudi moje izkušnje. Nisem prepričana, da je to nujno, je pa res, da si nekateri umetniki delimo tako žalostno zgodovino.

 

Izvajali ste tudi posebne multimedijske predstave v Dublinu in Londonu v čast Billie Holiday. Ona poje življenje, ne le pesmi.

Vse njene pesmi so take. Tudi pesem, ki jo z Vladom pojeva na teh koncertih, Gloomy Sunday oziroma Bela nedelja, je Billie Holiday pela neverjetno prepričljivo. Odpela jo je kot nihče drug. Vsak jo sicer odpoje po svoje, njeno življenje pa je bilo polno bolečine in ona je to bolečino zlila v petje. Prvič sem jo slišala s sedemnajstimi leti. Takrat še nisem vedela, da bo tudi moje življenje polno alkohola in drog.
 

Kako izbirate pesmi, ki jih ­priredite?

Naredila sem nekaj priredb. Poleg Love Will Tear Us Apart še recimo Heartbreak Hotel Elvisa Presleyja, ki je zelo žalostna. On jo izvaja zelo hitro, jaz pa zelo počasi, tako da v resnici slišite vse besede, ki vam lahko zlomijo srce. Skladba Mother's Little Helpers​ skupine The Rolling Stones je tudi ena takih. Odraščala sem v šestdesetih letih prejšnjega stoletja na Irskem in takrat so vse matere jemale majhne rumene tabletke, o katerih poje pesem. To je bilo takrat največkrat predpisano »zdravilo« proti tesnobi. Irke in Britanke so jih veliko jemale še v sedemdesetih letih, da so lahko bile srečne.
Posnela sem še pesem Let It Be Me, ki jo poje ameriški kantavtor Ray LaMontagne. Pesem se me je zelo dotaknila, mogoče zato, ker sem jo slišala tistega dne, ko sem pokopala mamo.
 

Tudi pesem Ette James I'd Rather Go Blind, ki sta jo zapela z Vladom Kreslinom, vam je blizu?

Slišala sem jo zelo mlada v različici britanske zasedbe Chicken Shack, ko jo je odpela Christine Perfect, in me je močno ganila. Vsak dan sem šla v pub, kjer sem si jo vrtela na džuboksu in jokala. Kmalu so mi ploščo podarili, ker niso prenesli jokajoče najstnice.
 

Bili ste tudi aktivistka za pravice žensk v okviru gibanja za človekove pravice. Se je tradicionalna vloga ženske v irski družbi ­spremenila?

Zelo se je spremenila. Dobile smo, kar smo hotele, in boj za to ni bil lahek. Končno imamo pravico do svobodnega razpolaganja s svojim telesom. Prav tako smo si šele pred kratkim izborile pravico so splava, kakor tudi možnost ločitve ter prost dostop do kontracepcijskih sredstev. Tisto, kar je bilo drugje že dlje časa samoumevno, smo si me izborile kasneje. Postali smo skoraj normalna država. Ženske imamo enake možnosti zaposlitve in v večini primerov tudi enake plače.
Vendar se mi zdi, da smo za to plačale previsoko ceno, kajti poleg pehanja za uspehom, kot ­pričakujejo moški, imamo še vedno otroke, za katere skrbimo, in obilico gospodinjskega dela. Zdaj je to še težje, kar videvam pri svojih hčerah.
Hvala bogu, da katoliška Cerkev nima več tako močnega vpliva na Irskem. Sporočilo Ircev Cerkvi je bilo jasno ob papeževem obisku. Ni imel prav veliko občinstva. Še Bruce Springsteen ga pritegne več. (Smeh.)
 

Vas je glasba rešila osebnih ­demonov?

Da. Glasba je bila moja odrešitev. Pred kratkim sem na oder v Dublinu­ postavila delo Woman Undone, v katerem opisujem svojo pot in spregovorim o tem, kako me je dejansko glasba rešila.