Človeškost v času vojn: posameznik šteje bolj, kot si pogosto mislimo

Trenutno svetovno dogajanje je resnično skrb vzbujajoče in postavlja številna vprašanja o prihodnosti človeštva. Vojne in konflikti, kot so ruska invazija na Ukrajino, izraelsko-palestinski konflikt v Gazi in napetosti med Izraelom in Iranom, kažejo na nenehno prisotnost nasilja in izkoriščanja, ki presega meje zdravega razuma.

Človekoljubje in humanost sta ključni vrednoti, ki bi morali voditi naše delovanje, še posebno v obdobjih kriz. V najtemnejših časih, ko se soočamo z vojnami, naravnimi katastrofami in drugimi stiskami, se pogosto pokaže moč človeške solidarnosti. Ljudje po vsem svetu se združujejo, da bi pomagali tistim v stiski, ne glede na njihovo narodnost, veroizpoved ali politično prepričanje. Organizacije in posamezniki zbirajo sredstva, hrano, zdravila in druge potrebščine za žrtve konfliktov in naravnih nesreč. Mnogi se odločijo posvetiti svoj čas in energijo pomoči drugim, bodisi na terenu bodisi s podporo od daleč. Ključno pa je razvijati sposobnost vživljanja v položaj drugega in razumeti, da je njihovo trpljenje – trpljenje vseh nas. Pomoč drug drugemu ni le moralna dolžnost, ampak tudi temelj za gradnjo boljše prihodnosti.

Vojne in konflikti so pogosto posledica izkoriščanja – ekonomskega, političnega ali ideološkega. Ko močnejši poskušajo dominirati nad šibkejšimi, ko se ignorirajo temeljne človekove pravice in ko se uporablja nasilje za doseganje lastnih interesov, so posledice uničujoče. Dogajanje v Ukrajini, Gazi in širše na Bližnjem vzhodu jasno kaže, kako hitro lahko ambicije in nestrpnost pripeljejo do neizmernega trpljenja civilnega prebivalstva.

Naša naloga je, da se aktivno upiramo vsem oblikam izkoriščanja in nasilja. Zavzemati se moramo za diplomacijo in mirno reševanje sporov: namesto vojaških intervencij je vsekakor treba dati prednost pogajanjem in dialogu. Vojni spopadi in žrtve ne prinašajo končnega uspeha. Pri tem bi morale še odločneje nastopiti mednarodne organizacije, kot so Združeni narodi, ki so ključni za vzdrževanje miru in preprečevanje konfliktov. Njihovo delovanje in odločitve bi morali biti spoštovani, a se vse bolj zdi, da nobena od držav (sploh pa ne agresorske) ne sprejema njihovih odločitev. Veto dajejo na vse pozitivne pobude, med njimi Rusija, Kitajska in ZDA najpogosteje.

Dogajanje v zadnjih letih, predvsem ruska invazija na Ukrajino, izraelsko-palestinski konflikt v Gazi ter napetosti med Izraelom in Iranom, je kompleksno in ima globoke zgodovinske, politične in družbene korenine.

Ruska invazija na Ukrajino se je začela februarja leta 2022 in je šokirala svet ter prinesla neizmerno trpljenje ukrajinskemu ljudstvu. Poudarja neupoštevanje mednarodnega prava in suverenosti držav. Vojna je povzročila milijone beguncev, uničenje infrastrukture in ogromne človeške žrtve. V teh razmerah je ključna podpora Ukrajini v njenem boju za svobodo in neodvisnost, hkrati pa iskanje poti za dolgoročno miroljubno rešitev, ki bo spoštovala ozemeljsko celovitost Ukrajine. Vojni ni videti konca, saj se vedno znova v negotovost postavlja uporaba jedrskega orožja in eskalacija vojnega žarišča morebiti tudi čez meje Evropske unije.

Trenutno dogajanje v Gazi je tragična eskalacija dolgoletnega konflikta, ki ima korenine v zgodovini in kompleksnih političnih razmerah. Humanitarna katastrofa v Gazi je izjemna, s pomanjkanjem hrane, vode in zdravil. Ključne so takojšnja prekinitev ognja, zaščita civilnega prebivalstva in zagotovitev neoviranega dostopa humanitarne pomoči. Dolgoročno pa je nujna pravična in trajna rešitev, ki bo zagotovila varnost in dostojanstvo tako Izraelcem kot Palestincem, upoštevaje resolucije Združenih narodov. Če tega ne bo, bo med Palestinci kmalu preseženo število žrtev, ki jih je trenutno več kot 55 tisoč.

Stopnjevanje napetosti med Izraelom in Iranom je dodaten dejavnik nestabilnosti na že tako občutljivem območju. Morebitni neposredni konflikt med tema državama bi imel katastrofalne posledice za celotno regijo in svet. V tej situaciji je najpomembnejša deeskalacija napetosti, diplomacija in preprečevanje vseh dejanj, ki bi lahko vodila v širši konflikt. Ob slednjem se zanemarjajo vojna žarišča v Ukrajini in Gazi, svojo moč pa bi lahko kmalu začeli še konkretneje izkazovati Kitajci s pritiskom na Tajvan, saj se svetovna pozornost, navkljub že obstoječim vojnim žariščem, odmika od njihovih teženj po usvojitvi tajvanskega ozemlja. Ključno vlogo pri vsem tem imajo ZDA in le upamo lahko na razsodnost njihovega predsednika.

Gledano celostno, dogodki zadnjih let poudarjajo nujnost globalnega sodelovanja in odgovornosti. Ne smemo pozabiti, da smo vsi del istega sveta in da imajo dejanja ene države ali skupine ljudi lahko daljnosežne posledice za vse. Čeprav so izzivi veliki in se včasih zdi, da je položaj brezupen, ne smemo obupati. Z vztrajnostjo, empatijo in skupnim delovanjem lahko pripomoremo k bolj mirnemu in humanemu svetu.

Kot posamezniki lahko in moramo vplivati na globalne konflikte. Čeprav se včasih zdi, da so globalni problemi preveliki in preveč kompleksni, da bi jih posameznik lahko rešil, je vpliv posameznikov kumulativen in zelo pomemben. Zgodovina nas uči, da so velike družbene spremembe pogosto sprožili posamezniki ali majhne skupine, ki so vztrajale pri svojih prepričanjih in dejanjih. Finančna podpora organizacijam, ki delujejo na področju humanitarne pomoči in gradnje miru, je tudi ena izmed oblik izraza solidarnosti. Tudi majhne donacije se seštevajo. Sodelujte v akcijah (podpisi peticij), ki pozivajo k miru, prenehanju nasilja in spoštovanju človekovih pravic.

Vpliv posameznika je morda majhen, ko ga gledamo posamezno, ko pa se združijo milijoni posameznih dejanj, to gotovo ustvarja močnejšo silo, ki zahteva spremembe. Torej, ostanimo informirani, aktivni in empatični. To je prvi korak k bolj mirnemu in pravičnemu svetu. Ne podcenjujte moč, ki jo imate, da vplivate na svoje okolje in pripomorete k širši družbeni spremembi. Kljub temu pa se je treba zavedati, da so končne odločitve v »rokah največjih«, ki krojijo našo usodo že od nekdaj. Le želimo lahko, da bodo naši zanamci lahko bolj optimistično zrli v prihodnost.

***

Bojan Macuh, dr. edukacijskih ved.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.