Duša optimistične pisateljice
Isabel Allende je optimistka, ločila se je ko je bila stara dvainsedemdeset let in se je kmalu znova zaljubila in poročila.
Odpri galerijo
Isabel Allende je najbolj brana špansko pišoča pisateljica na svetu. FOTO: Jonathan Ernst/Reuters
Čilsko-ameriška pisateljica Isabel Allende je bila feministka veliko prej, preden je vedela, kaj ta beseda sploh pomeni. Ko je bila stara tri leta, je namreč oče zapustil njeno mamo, ki je ostala sama s tremi otroki, duhovnik pa jo je obtožil, da je ona kriva, da je njen zakon propadel.
Zgodaj ji je bilo jasno, da se morajo ženske začeti boriti za svoje pravice. Leta 1967 je ustanovila feministično revijo Paula in leta 1982 objavila prvi roman Hiša duhov, ki je takoj postal mednarodna uspešnica.
Napisala je petindvajset romanov, številni so prevedeni v slovenščino: Hči sreče, Pigmejski gozd, Eva Luna, Otok pod morjem …
Prodala je 75 milijonov knjig. Leta 1993 je dobila ameriško državljanstvo. Stara je 78 let in s tretjim možem, s katerim se je poročila pred dvema letoma, živi v Kalifornij. »Ločila sem se pri dvainsedemdesetih. Prijatelji so mislili, da se mi je zmešalo. Zakaj bi se človek ločil pri teh letih?« Odločila se je, da bo raje sama kot nesrečna v zakonu. »Samote se nikoli nisem bala. Mislila sem sicer, da nikoli več ne bom spala z moškim, a potem sem spoznala najbolj prijaznega in dobrega človeka na svetu.«
Ni dolgo tega, kar je izšel njen novi roman The Soul of a Woman (Duša ženske). Piše vsak dan. Zbudi se ob šestih zjutraj, popije kavo, se naliči, obleče lepo obleko, obuje visoke pete – kot da bi odšla v opero, se usede za računalnik in začne pisati.
Isabel Allende je morala kot nečakinja demokratično izvoljenega socialističnega predsednika Čila Salvadorja Allendeja bežati pred ameriškimi bombniki, ki so 11. septembra 1973 pomagali diktatorju Augustu Pinochetu pri uvedbi diktature v državi. Z možem in dvema otrokoma je zbežala v Venezuelo, kjer so ostali kar trinajst let. Pozneje jo je doletela še ena tragedija: zaradi nenadne bolezni je umrla hči.
Ustanovila je več dobrodelnih fundacij, ki pomagajo revnim ženskam. Pravi, da je od nekdaj hotela napisati romantično zgodbo, a ima težave, ker ne zna ustvariti dobrega moškega junaka, morda zato, ker jim nikoli ni verjela. »Ko ustvarim moškega, ki ima romantične namene, ga ponavadi okoli strani 112 že ubijem.« Piše novo knjigo. Priznala je, da velikokrat sploh ne ve, o čem bo tekla zgodba, dokler ne začne. »Lahko pišem o vsem, razen o politiki in nogometu. Če se sprostim, bodo ideje prišle, če sem živčna in obupano kličem muze, jih ne bo.«
Je velika optimistka, prepričana je, da bi bil svet boljši, če bi imele ženske večjo moč. Verjame, da bo konec patriarhata velik preskok v evoluciji. »To bo povsem drugačna civilizacija.«
Zgodaj ji je bilo jasno, da se morajo ženske začeti boriti za svoje pravice. Leta 1967 je ustanovila feministično revijo Paula in leta 1982 objavila prvi roman Hiša duhov, ki je takoj postal mednarodna uspešnica.
Napisala je petindvajset romanov, številni so prevedeni v slovenščino: Hči sreče, Pigmejski gozd, Eva Luna, Otok pod morjem …
Prodala je 75 milijonov knjig. Leta 1993 je dobila ameriško državljanstvo. Stara je 78 let in s tretjim možem, s katerim se je poročila pred dvema letoma, živi v Kalifornij. »Ločila sem se pri dvainsedemdesetih. Prijatelji so mislili, da se mi je zmešalo. Zakaj bi se človek ločil pri teh letih?« Odločila se je, da bo raje sama kot nesrečna v zakonu. »Samote se nikoli nisem bala. Mislila sem sicer, da nikoli več ne bom spala z moškim, a potem sem spoznala najbolj prijaznega in dobrega človeka na svetu.«
Ni dolgo tega, kar je izšel njen novi roman The Soul of a Woman (Duša ženske). Piše vsak dan. Zbudi se ob šestih zjutraj, popije kavo, se naliči, obleče lepo obleko, obuje visoke pete – kot da bi odšla v opero, se usede za računalnik in začne pisati.
h
Isabel Allende je morala kot nečakinja demokratično izvoljenega socialističnega predsednika Čila Salvadorja Allendeja bežati pred ameriškimi bombniki, ki so 11. septembra 1973 pomagali diktatorju Augustu Pinochetu pri uvedbi diktature v državi. Z možem in dvema otrokoma je zbežala v Venezuelo, kjer so ostali kar trinajst let. Pozneje jo je doletela še ena tragedija: zaradi nenadne bolezni je umrla hči.
h
Ustanovila je več dobrodelnih fundacij, ki pomagajo revnim ženskam. Pravi, da je od nekdaj hotela napisati romantično zgodbo, a ima težave, ker ne zna ustvariti dobrega moškega junaka, morda zato, ker jim nikoli ni verjela. »Ko ustvarim moškega, ki ima romantične namene, ga ponavadi okoli strani 112 že ubijem.« Piše novo knjigo. Priznala je, da velikokrat sploh ne ve, o čem bo tekla zgodba, dokler ne začne. »Lahko pišem o vsem, razen o politiki in nogometu. Če se sprostim, bodo ideje prišle, če sem živčna in obupano kličem muze, jih ne bo.«
h
Je velika optimistka, prepričana je, da bi bil svet boljši, če bi imele ženske večjo moč. Verjame, da bo konec patriarhata velik preskok v evoluciji. »To bo povsem drugačna civilizacija.«
