Zapornice na prelazu Vršič, sicer cesta zaprta za vse

Pismo Siniše Germovška me je spodbudilo, da napišem nekaj besed o tem, zakaj DA zapornicam za vožnjo čez prelaz Vršič.

Obisk Gdanska na severu Poljske me je presenetil z lepoto in čistočo okolja, kulturo prebivalcev, možnostmi javnega prevoza, turistično ponudbo in še marsičim. Predvsem pa me je presenetilo, da je slišati le poljski jezik – eden od pogojev za tujce, ki želijo delati in živeti na Poljskem. Jasno postavljena pravila so tudi razlog, da na ulicah skorajda ni policije in patruljnih vozil (še danes mi ni jasno, zakaj je toliko policije v centru Ljubljane).

Ogledali smo si tudi pomol v Sopotu. Za dostop so Poljaki poskrbeli z avtomatskimi rampami, vstopnice pa je mogoče kupiti na blagajni ali kartomatu.

Redna vstopnica stane 10 PLN (2,20 evra). Za družine, otroke, invalide in uporabnike marine so na voljo posebne ugodnosti.

V turistični sezoni je vstop na pomol plačljiv, od 1. oktobra do konca marca pa je brezplačen. Edini, ki se tu in tam pritožijo nad vstopnino, so »budget« oziroma zastonjkarski turisti. Tudi sam sem »budget« popotnik, vendar sem se naučil plačati za to, kar si želim doživeti.

Ko plačamo, to cenimo – hkrati pa cenimo sebe, vse, kar znamo in kar smo se odločili, da bomo.

Naj se vrnem na prelaz Vršič. Pogosto sem se z vlakom do Jesenic, dalje z avtobusom zapeljal do Kranjske Gore in peš nadaljeval proti Vršiču. Predvsem ob vikendih je bila cesta polna vikendašev, motoristov, tujih obiskovalcev, avtodomarjev – skratka, ogromno prometa in hrupa –, medtem ko blagajne ponudnikov v občinah Kranjska Gora ter Bovec ostajajo prazne.

Obiskovalci pogosto prinesejo svojo hrano in pijačo, le redki ustvarijo promet pri lokalnih gostincih. Pustijo smeti in vozila na parkirišču, naredijo krog naokoli ali se odpravijo na enega od bližnjih vrhov. Torej, koliko koristniki prelaza Vršič prispevajo? Zelo malo.

Lani sem kupil dron in hotel leteti ter uživati v okolici Vršiča in Kranjske Gore. Ker so kazni za uporabo dronov nenormalno visoke, sem kontaktiral Triglavski narodni park z vprašanjem o dovoljenju za letenje. Odgovorili so, da so dovoljenja na voljo le za določene projekte, sicer pa je letenje prepovedano.

Zakaj? Ker naj bi letenje dronov povzročalo nemir v naravi.

Aha, promet vozil na Vršič pa ne?

Poslal sem predlog TNP, da uvedejo plačljivo dovoljenje za letenje z dronom za lastnike (kdor ima resen namen, bo plačal), obenem pa predlagal, da se postavijo zapornice ob vznožju prelaza. Kdor želi čez Vršič, naj plača – saj prometni hrup moti mene in verjamem, da še marsikoga, ki se odpravi peš. Da o tem, kako in s čim vse se ljudje vozijo po tej vse bolj dotrajani cesti, sploh ne govorim.

Plačilo ob zapornici naj velja za turiste v sezoni, domačini naj imajo brezplačne dovolilnice. V času sezone bi lahko na Vršič vozil minibus, saj bi tako obiskovalci še vedno lahko uživali v lepotah narave – brez dodatnega hrupa in nakopičenega plehovja, lokalni ponudniki pa bi tudi imeli malo bolj polne blagajne.

Smisel? Da Slovenci končno začnemo spoštovati svoje.

Dragi gospod Germovšek, vse je imelo, ima in bo imelo svojo ceno. Kar je danes zastonj, bomo kasneje drago plačali.

Zapornica kot eksperiment? Pa naj bo. Bomo vsaj videli, kaj bo eksperiment pokazal.

Če se bo nadaljevalo brez sprememb, bomo kmalu skupaj doživeli neprijetno realnost: da bo cesta na prelaz Vršič zaprta za vse – ker je enostavno več ne bo.

Za vse zapečkarsko boječe Slovence še malo zgodovine o eksperimentih.

V poznih 30. letih 20. stoletja so študenti in raziskovalci Caltecha (California Institute of Technology) začeli izvajati poskuse s tekočim raketnim gorivom, vključno s kerozinom, alkoholom in tekočim kisikom. Eden od teh poskusov je potekal v bližini stavbe Guggenheim Aeronautical Laboratory, kjer so nepravilno ravnali z eksplozivnimi mešanicami in skoraj zažgali laboratorij. Zaradi nevarnosti so jih preselili na odmaknjeno posest pri Arroyo Seco (v bližini Pasadene), kjer je pozneje nastal Jet Propulsion Laboratory (JPL).

Njihove eksperimente so sprva zasmehovali, kasneje pa so ti postali ključni za razvoj ameriškega raketnega programa.

***

Kristian Božičnik, Sevnica.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.