Knjigo v glavo
Duh česa: Za svoje kolumne Miha Šalehar pravi, da so le »bolj ali manj iskrena zajebancija in onanija«
Odpri galerijo
V knjigi so zbrane kolumne, ki jih je Šalehar napisal za Finance in spletni časopis Fokuspokus, z odličnimi ilustracijami Neje Engelsberger.
Pri Mladinski knjigi je izšla zbirka kolumen Mihe Šaleharja z naslovom Duh česa, čeprav jih, kot pravi sam avtor, piše po sili razmer, da lahko plača alimente in fasado. Gre za duhovito zbirko slovenske stvarnosti.
Mogoče bo zapis pristranski, ker sem fenica. Radio poslušam le v avtomobilu, ki ga vozim samo konec tedna, in vedno znova upam, da me bo z Vala 202 s svojim včasih zelo zaspanim glasom nagovarjal Miha Šalehar. Takrat si želim, da bi bila Slovenija večja, da bi tako kot Amerika imela dolge puščave, vetrovne obale, zapuščena predmestja in cesto 66, da bi lahko ta radijski road movie trajal čim dlje. Ker pa je dežela majhna, pogosto prehitro pridem na cilj, in tako ponavadi še malo obsedim v avtu, da bi podaljšala prostor in čas surfanja na radijskih valovih.
Človek v teh časih vsake toliko potrebuje dobro dozo duhovitega šovinizma in politične nekorektnosti, ki mnogokrat dejansko zazvenita kot resnica. Sodobna politična korektnost ni niti politična niti korektna in je le alibi za previdno tišino; ne spreminja sveta, ampak ga utiša. Fašizem jezika. No, pri Šaleharju ni tako. Prst v oko, kot je zapisal že stari pametni Adorno, je najboljše povečevalno steklo. Še posebej v času politične impotence, padca kakršnihkoli kriterijev in oblikovalcev javnega mnenja, ki z veliko hitrostjo izumirajo kot ptice pevke, tisti pa, ki ostajajo, največkrat previdno politično kalkulirajo. »Dokler bomo od tistih, ki pišejo o odmičnih gredah in vabah za krapa, zahtevali več strokovnosti kot od teh, ki nam razlagajo svet, dobrega novinarstva ne bo. Bo samo levo. In desno.«
Šalehar ni na prvo žogo, saj zna direktne nesramnosti, kot spreten sadjar, cepiti z občutljivostjo. Konec koncev je v enem nedavnih intervjujev priznal, da ima rad drevesa, ki so zanj čisti zen, saj »nikamor ne hodijo. Nikogar ne sodijo, samo dajejo.« Pisarna, v kateri nastajajo kolumne, je vrt bifeja njegove bencinske črpalke, »kjer se ob koncu travnika v nebo pnejo res kapitalne smreke«.
V knjigi so zbrane kolumne, ki jih je napisal za Finance in spletni časopis Fokuspokus, z odličnimi ilustracijami Neje Engelsberger. V njih najdemo njegove najljubše teme, ki jih opiše vse do groteske. Nekateri zapisi so kot tisto pokvarjeno ogledalo na koncu filma Kabaret, v katerem se ogleduje publika oziroma ljudstvo in iz katerega vsake toliko zažarita kakšen krvoločen obraz in kljukasti križ.
Kot pravi Šalehar, se Slovenci prepogosto jemljemo preveč resno in v vloge, ki jih igramo v življenju, pademo pregloboko, da bi do sebe in svojih mogli vzpostaviti kaj kritične distance. Prepričani smo tudi, čeprav se imamo za delovno ljudstvo, da uspeha in zmage ne prinese trdo delo, ampak njegov privlačnejši antipod, ki ga, kot piše v knjigi, pooseblja križanec med Martinom Krpanom in Magnificom. »Na šverc cepljena seksi ležernost je naša usoda od pamtiveka.«
Šaleharjeve najljubše teme so vse aktualne: gluten in vegetarijanci na primer, kot pravi, je res čudno, da občutljivosti za gluten ne boste našli med gozdarji, žičničarji in šoferji kamionov, in še, da »če bi hudobni vesoljci prehranski behaviorizem homo sapiensa iskali na Twitterju, bi nas napadli z glutenom, misleč, da je kriptonit naše vrste«. Tukaj so še družinski enoprostorci, Jože Potrebuješ (kar nekajkrat), predsednik Pahor (prav tako večkrat), anonimni tviti, ki so nadomestek za pisanje grafitov po službenih straniščih, mulci, ki raje gledajo v svoje pametne telefone kot sošolke, bioprehrana oziroma tipi na pivu, ki si izmenjujejo recepte za veganske torte, nekdanji kadilci, ki so vedno sovražili telovadbo, zdaj pa obsedeno tečejo na maratonu, gurujke, ki poveličujejo boginjo v ženski, domoljubje in državne proslave, hipsterji, begunci (»Gunclje se bodo preimenovale v Begunclje, Ilirska Bistrica bo Sirska Bistrica in uničena bo kultura našega podeželja«), aktivisti, resničnosti šovi oziroma zakaj so peticije o tem, kdo naj ostane v hiši Big Brother, bolj goreče kot referendumi, »ker ljudje ne verjamejo več v politične programe. Edino, kar lahko spremenijo, je tv-program.«
In seveda politika. Levičarji in desničarji so pri nas levuharji in desnuharji, čisti kliše, ki se ne spreminja, in si drugačnih ne znamo predstavljati: desnuhar je brez seksapila in ima prekratke hlače, levuharica pa mora, »kadar je slovenska, na joške brez pietete tlačiti kvadratni meter veliko rdečo zvezdo«.
***
Da ne bo zvenelo presladkobno, imam glede Šaleharjevih kolumen eno zamero, čeprav je mislil, da se je izmazal z uvodom, v katerem je zapisal, da so njegovi teksti, zbrani v knjigi, le »bolj ali manj iskrena zajebancija in onanija«. Dramaturškega loka v nekaterih od teh zapisov ne nategne lepo do konca. Ta mačistična duša nima potrpljenja in misli, da lahko, ko se naveliča, konča kjerkoli in kadarkoli. Ampak za nekatere, vsaj dve pomembni stvari v življenju, to pač ne velja.
Mogoče bo zapis pristranski, ker sem fenica. Radio poslušam le v avtomobilu, ki ga vozim samo konec tedna, in vedno znova upam, da me bo z Vala 202 s svojim včasih zelo zaspanim glasom nagovarjal Miha Šalehar. Takrat si želim, da bi bila Slovenija večja, da bi tako kot Amerika imela dolge puščave, vetrovne obale, zapuščena predmestja in cesto 66, da bi lahko ta radijski road movie trajal čim dlje. Ker pa je dežela majhna, pogosto prehitro pridem na cilj, in tako ponavadi še malo obsedim v avtu, da bi podaljšala prostor in čas surfanja na radijskih valovih.
Vsak mora imeti svoj vrt
Človek v teh časih vsake toliko potrebuje dobro dozo duhovitega šovinizma in politične nekorektnosti, ki mnogokrat dejansko zazvenita kot resnica. Sodobna politična korektnost ni niti politična niti korektna in je le alibi za previdno tišino; ne spreminja sveta, ampak ga utiša. Fašizem jezika. No, pri Šaleharju ni tako. Prst v oko, kot je zapisal že stari pametni Adorno, je najboljše povečevalno steklo. Še posebej v času politične impotence, padca kakršnihkoli kriterijev in oblikovalcev javnega mnenja, ki z veliko hitrostjo izumirajo kot ptice pevke, tisti pa, ki ostajajo, največkrat previdno politično kalkulirajo. »Dokler bomo od tistih, ki pišejo o odmičnih gredah in vabah za krapa, zahtevali več strokovnosti kot od teh, ki nam razlagajo svet, dobrega novinarstva ne bo. Bo samo levo. In desno.«
Šalehar ni na prvo žogo, saj zna direktne nesramnosti, kot spreten sadjar, cepiti z občutljivostjo. Konec koncev je v enem nedavnih intervjujev priznal, da ima rad drevesa, ki so zanj čisti zen, saj »nikamor ne hodijo. Nikogar ne sodijo, samo dajejo.« Pisarna, v kateri nastajajo kolumne, je vrt bifeja njegove bencinske črpalke, »kjer se ob koncu travnika v nebo pnejo res kapitalne smreke«.
Ko je Krpan srečal Magnifica
V knjigi so zbrane kolumne, ki jih je napisal za Finance in spletni časopis Fokuspokus, z odličnimi ilustracijami Neje Engelsberger. V njih najdemo njegove najljubše teme, ki jih opiše vse do groteske. Nekateri zapisi so kot tisto pokvarjeno ogledalo na koncu filma Kabaret, v katerem se ogleduje publika oziroma ljudstvo in iz katerega vsake toliko zažarita kakšen krvoločen obraz in kljukasti križ.
Vožnja z avtom je zelo prijetna, če te z zaspanim glasom z Vala 202 nagovarja Miha Šalehar. Foto Press Release
Kot pravi Šalehar, se Slovenci prepogosto jemljemo preveč resno in v vloge, ki jih igramo v življenju, pademo pregloboko, da bi do sebe in svojih mogli vzpostaviti kaj kritične distance. Prepričani smo tudi, čeprav se imamo za delovno ljudstvo, da uspeha in zmage ne prinese trdo delo, ampak njegov privlačnejši antipod, ki ga, kot piše v knjigi, pooseblja križanec med Martinom Krpanom in Magnificom. »Na šverc cepljena seksi ležernost je naša usoda od pamtiveka.«
Šaleharjeve najljubše teme so vse aktualne: gluten in vegetarijanci na primer, kot pravi, je res čudno, da občutljivosti za gluten ne boste našli med gozdarji, žičničarji in šoferji kamionov, in še, da »če bi hudobni vesoljci prehranski behaviorizem homo sapiensa iskali na Twitterju, bi nas napadli z glutenom, misleč, da je kriptonit naše vrste«. Tukaj so še družinski enoprostorci, Jože Potrebuješ (kar nekajkrat), predsednik Pahor (prav tako večkrat), anonimni tviti, ki so nadomestek za pisanje grafitov po službenih straniščih, mulci, ki raje gledajo v svoje pametne telefone kot sošolke, bioprehrana oziroma tipi na pivu, ki si izmenjujejo recepte za veganske torte, nekdanji kadilci, ki so vedno sovražili telovadbo, zdaj pa obsedeno tečejo na maratonu, gurujke, ki poveličujejo boginjo v ženski, domoljubje in državne proslave, hipsterji, begunci (»Gunclje se bodo preimenovale v Begunclje, Ilirska Bistrica bo Sirska Bistrica in uničena bo kultura našega podeželja«), aktivisti, resničnosti šovi oziroma zakaj so peticije o tem, kdo naj ostane v hiši Big Brother, bolj goreče kot referendumi, »ker ljudje ne verjamejo več v politične programe. Edino, kar lahko spremenijo, je tv-program.«
Šalehar zna direktne nesramnosti cepiti z občutljivostjo.
Njegove najljubše teme so vse aktualne.
V nekaterih od zapisov dramaturškega loka ne nategne lepo do konca.
Njegove najljubše teme so vse aktualne.
V nekaterih od zapisov dramaturškega loka ne nategne lepo do konca.
In seveda politika. Levičarji in desničarji so pri nas levuharji in desnuharji, čisti kliše, ki se ne spreminja, in si drugačnih ne znamo predstavljati: desnuhar je brez seksapila in ima prekratke hlače, levuharica pa mora, »kadar je slovenska, na joške brez pietete tlačiti kvadratni meter veliko rdečo zvezdo«.
***
Da ne bo zvenelo presladkobno, imam glede Šaleharjevih kolumen eno zamero, čeprav je mislil, da se je izmazal z uvodom, v katerem je zapisal, da so njegovi teksti, zbrani v knjigi, le »bolj ali manj iskrena zajebancija in onanija«. Dramaturškega loka v nekaterih od teh zapisov ne nategne lepo do konca. Ta mačistična duša nima potrpljenja in misli, da lahko, ko se naveliča, konča kjerkoli in kadarkoli. Ampak za nekatere, vsaj dve pomembni stvari v življenju, to pač ne velja.
