Ko se trudimo počivati
»Več moramo počivati. In bolje,« pravi avtorica uspešnic, britanska psihologinja in radijska voditeljica Claudia Hammond.
Odpri galerijo
Je prava umetnost najti pravo ravnotežje med utrujenim telesom in spočitim umom, se sprašuje avtorica Umetnosti počitka Claudia Hammond. Foto Jure Eržen
Knjiga o tem, kako počivati, se na prvi pogled zdi precej odvečno pisanje, bo pa že vsak zase vedel, kaj mu najbolj ustreza. Britanska avtorica veščini iskanja pravega početja vseeno pravi umetnost, saj po njenem mnenju počivati, ne-delati sploh ni nekaj preprostega.
Počivanje, počitek vsakomur pomeni nekaj drugega, in tisto, kar se komu zdi norost, je za nekoga drugega najboljši način lenuharjenja. Še ležati v viseči mreži ni tako preprosto, kot bi si lahko mislili, kaj šele načrtno ne delati nič.
To zadnje, ne početi nič, dodaja avtorica, je nekaj najtežjega, saj nenehno nekaj počnemo, telesno ali umsko, ne početi nič ali skoraj nič se zdi nekaj najtežje dosegljivega, saj zahteva resno disciplino. Ne početi nič je mogoče prevesti kot lenobnost, lenoba pa je v kontekstu krščanskega izročila nekaj, kar sodi med sedem smrtnih grehov.
Claudia Hammond ima za sabo uspešnice o čustvih (Tobogan emocij), dojemanju časa (Izkrivljeni čas) in psihologiji denarja (Um pred denarjem), z istimi tematikami vodi oddaje na radijskih programih BBC, na otoški izpostavi bostonske univerze predava socialno psihologijo. Knjiga The Art of rest: How to Find Respite in the Modern Age (Umetnost počitka: Kako predahniti v sodobnosti), ki jo je tik pred koncem leta izdala založba Canongate, je nasledek največje doslej opravljene globalne raziskave The Rest Test, ki je zajela 18.000 ljudi v 135 državah. V dveh letih je skupina, v kateri so bili poleg psihologov tudi zgodovinarji, pesniki, nevroznanstveniki, geografi, celo skladatelj, na podlagi zbranega gradiva in analize pripravila razstavo, knjigo, niz radijskih oddaj, več javnih dogodkov, celo nekaj skladb za muzikal, vsekakor dokaz, da ni šlo primarno za znanstveni, ampak poljudnoznanstveni projekt.
Strukturo Umetnosti počitka določa izbor najpogosteje navedenih izbir v projektu, avtorica
Branju sledijo preživljanje časa v naravi, biti sam, poslušanje glasbe, ciljna brezdelnost, sprehajanje, topla kopel, sanjarjenje, gledanje televizije in trening čuječnosti, povzet po budističnih tehnikah meditacije.
Proti pričakovanjem se nekatere izbire niso uvrstile med početje, ki naj bi zagotavljalo počitek: druženje s prijatelji in družino ni prišlo v izbrano deseterico, očitno se zdi vprašanim zadovoljujoče, a ne dovolj lagodno, kot prvih pet aktivnosti, pri katerih je človek običajno sam, ne v družbi, med favorite se tudi ni uvrstilo vrtičkarstvo, avtoričina izbira za najboljši počitek, prav tako ne katerekoli ročne spretnosti ali ukvarjanje z domačimi živalmi. Na vrhu seznama se tudi ni znašlo življenje na spletu, kar avtorica razlaga s tem, da preživimo na spletu sicer vse več časa, a se hkrati zavedamo, da to ni pravi počitek.
Da je počivati hudo resna stvar, navrže avtorica že na začetku, ko popisuje, da mnoge na počitek spomni na primer podoba viseče mreže, razpete med drevesi, na obali turkiznega morja na neimenovanem tropskem otoku. A treba je znati zlesti v mrežo, najti pravi položaj, morda vstati še enkrat in si priskrbeti udobno blazino, in ko se vendar umirimo, se od nekod prikrade občutek krivde, ki nam ne pusti stoodstotno uživati v brezdelju, češ da morda v življenju nismo naredili vsega, kar bi lahko. Lenobnosti se sramujemo, zdi se nam grešna, pa čeprav sta le v omenjeni raziskavi dve tretjini vprašanih priznali, da se nenehno počutijo premalo spočite in da si želijo več počivati.
Knjiga o umetnosti počitka potrebuje uvod z utemeljitvijo, zakaj sploh premišljati o nečem tako univerzalnem, kot je počitek. Vendar, je zapisala avtorica, stvari nikakor niso samoumevne, že Sokrat je svaril pred praznostjo, ki jo prinaša prevelika zasičenost z obveznostmi, saj ne dopušča bistvenega življenjskega ritma, jasne naravne in zdrave razločenosti med delom in nedelom.
Obojega se je treba lotiti enako odgovorno in temeljito, dodaja avtorica, ki je uporabno psihologijo študirala na susseški univerzi. Pametni telefoni nas v povezavi s sodobnimi načini dela in življenjskimi slogi na poseben način, z navidez nikdar dokončanimi seznami opravil prisiljujejo v življenje, v katerem je težko najti zapik.
Ob tem Claudia Hammond namigne na paradoks: »Želimo si več počivati, pravzaprav bi lahko počivali več, morda celo počivamo več, kot si mislimo – a vsekakor se nikdar ne počutimo spočitih.«
S tem v zvezi avtorica omenja domislek raziskovalca načinov, kako ljudje »porabljajo« čas, Jonathana Gershunyja, ki je sodobno obsedenost s hvaljenjem, kako smo zasuti z delom (in ne najdemo časa za počitek), imenoval »častna medalja«, zmeraj smo na vprašanje, kako nam gre, pripravljeni razložiti, da imamo veliko dela, tak odgovor, si mislimo, nam prinaša nekakšen poseben, višji, pomembnejši položaj, saj govori o tem, da smo iskani, da nas rabijo.
Ugotovitev, ki se ponuja sama od sebe: v nasprotju z devetnajstim stoletjem v enaindvajsetem družbenega statusa ne daje in zagotavlja zmožnost prepustiti se lagodnemu, aristokratskemu brezdelju, ampak njeno nasprotje, predanost, pravzaprav ujetost v delo – le nenehna zaposlenost je tista, ki v očeh drugih določa posameznikovo pomembnost. Ne počitek, delo je postalo statusni simbol.
Psihologinja razmejuje počitek od spanja, to sta dve popolnoma različni stvari, od katerih je počitek – ne dremanje, ampak »početje, ki ga izvajamo, ko smo budni«, lahko tudi fizično zelo naporno – po njenem mnenju bolj kompleksen, saj se ga je mogoče lotiti na veliko različnih načinov.
Nekateri lahko počivajo le takrat, ko se fizično izčrpajo, tak počitek po doseženem cilju, za katerega je bilo treba vložiti precejšen napor, se marsikomu zdi šele prav zaslužen, spet drugim zadostuje za enak občutek že topla kopel ali reševanje križanke ali branje Joyceovega Finneganovega bedenja. Pri izbiranju najboljšega načina počitka smo zmeraj sami, pravi avtorica, gre za samodiagnozo, recept si napišemo sami, vsak počiva po svoje, seveda pa si namige kljub temu lahko poiščemo ob izkušnjah drugih.
Ob tistem, kar so kljub splošno razširjenim dvomom o koristnosti vprašani navedli kot eno najbolj priljubljenih oblik počitka – gledanje televizijskega programa – avtorica navrže zmerno mnenje, da gre za popoln odklop, ki zmore ponuditi počitek.
Televizija v tem kontekstu deluje kot izbrano pomirjevalo, čeprav je zanjo namenjen čas prazen, še natančneje, zaradi preobilja vtisov nam daje občutek, da čas mineva hitreje, poleg tega pa je gledanje televizije početje, ki lahko hitro postane obsesivno, še posebej zadnja leta, ko so v programske sheme veličastno vkorakale serije in si marsikdo ne more kaj, da si ne bi pogledal več delov zapored. Je v zavračanju takega strastnega gledanja v zaslon najti malce kulturnega snobizma, se sprašuje Claudia Hammond: »Nihče vam ne bo očital obsedenosti, če boste ves konec tedna preživeli ob branju Vojne in miru ali pa petnajst ur posvetili ogledu Wagnerjevega Nibelunškega prstana.«
Priljubljeno, sproščujoče počivanje je za marsikoga tisto, kar so počeli Beethoven, Dickens, Goethe, Kierkegaard, Nietzsche, Wordsworth, Kant in Aristotel: dolgi sprehodi. To početje spodbuja kreativnost, izboljšuje telesno pripravljenost, hoja v družbi povezuje in zmanjšuje konfliktnost, kar zadeva počitek, pa avtorica Umetnosti počitka trdi, da sprehajanje postavlja eno od ključnih vprašanj: je tisto, kar hočemo spočiti, telo ali um? Je prava umetnost najti pravo ravnotežje med utrujenim telesom in spočitim umom?
Počivanje, počitek vsakomur pomeni nekaj drugega, in tisto, kar se komu zdi norost, je za nekoga drugega najboljši način lenuharjenja. Še ležati v viseči mreži ni tako preprosto, kot bi si lahko mislili, kaj šele načrtno ne delati nič.
To zadnje, ne početi nič, dodaja avtorica, je nekaj najtežjega, saj nenehno nekaj počnemo, telesno ali umsko, ne početi nič ali skoraj nič se zdi nekaj najtežje dosegljivega, saj zahteva resno disciplino. Ne početi nič je mogoče prevesti kot lenobnost, lenoba pa je v kontekstu krščanskega izročila nekaj, kar sodi med sedem smrtnih grehov.
Claudia Hammond je napisala že uspešnice o čustvih (Tobogan emocij), dojemanju časa (Izkrivljeni čas) in psihologiji denarja (Um pred denarjem). Foto osebni arhiv
x
Krivda in greh
Strukturo Umetnosti počitka določa izbor najpogosteje navedenih izbir v projektu, avtorica
»Želimo si več počivati, pravzaprav bi lahko počivali več, morda celo počivamo več, kot si mislimo – a vsekakor se nikdar ne počutimo spočitih.«
se je lotila natančnejšega premisleka o desetih največkrat omenjenih načinih, ki so jih v raziskavi kot najbolj učinkovite metode počitka navedli vprašani. Na prvem mestu se je znašlo branje, imenitno početje, »ki nam ne omogoča le odklopa od drugih ljudi, ampak nam hkrati zagotavlja družbo«, to početje je kot aktivnost, ki daje največji občutek počitka, navedlo 58 odstotkov vprašanih. Osemnajst tisoč ljudi se ne more motiti, dodaja avtorica in se zadovoljno sprašuje, le kaj bi bilo še bolj sproščujočega kot branje knjige, ki govori o počitku.Branju sledijo preživljanje časa v naravi, biti sam, poslušanje glasbe, ciljna brezdelnost, sprehajanje, topla kopel, sanjarjenje, gledanje televizije in trening čuječnosti, povzet po budističnih tehnikah meditacije.
Branje ne omogoča le odklopa od drugih, ampak zagotavlja družbo.
Ne počitek, delo je postalo statusni simbol v enaindvajsetem stoletju.
Nekateri lahko počivajo le takrat, ko se fizično izčrpajo.
Ne počitek, delo je postalo statusni simbol v enaindvajsetem stoletju.
Nekateri lahko počivajo le takrat, ko se fizično izčrpajo.
Proti pričakovanjem se nekatere izbire niso uvrstile med početje, ki naj bi zagotavljalo počitek: druženje s prijatelji in družino ni prišlo v izbrano deseterico, očitno se zdi vprašanim zadovoljujoče, a ne dovolj lagodno, kot prvih pet aktivnosti, pri katerih je človek običajno sam, ne v družbi, med favorite se tudi ni uvrstilo vrtičkarstvo, avtoričina izbira za najboljši počitek, prav tako ne katerekoli ročne spretnosti ali ukvarjanje z domačimi živalmi. Na vrhu seznama se tudi ni znašlo življenje na spletu, kar avtorica razlaga s tem, da preživimo na spletu sicer vse več časa, a se hkrati zavedamo, da to ni pravi počitek.
Da je počivati hudo resna stvar, navrže avtorica že na začetku, ko popisuje, da mnoge na počitek spomni na primer podoba viseče mreže, razpete med drevesi, na obali turkiznega morja na neimenovanem tropskem otoku. A treba je znati zlesti v mrežo, najti pravi položaj, morda vstati še enkrat in si priskrbeti udobno blazino, in ko se vendar umirimo, se od nekod prikrade občutek krivde, ki nam ne pusti stoodstotno uživati v brezdelju, češ da morda v življenju nismo naredili vsega, kar bi lahko. Lenobnosti se sramujemo, zdi se nam grešna, pa čeprav sta le v omenjeni raziskavi dve tretjini vprašanih priznali, da se nenehno počutijo premalo spočite in da si želijo več počivati.
Težavno iskanje zapika
Knjiga o umetnosti počitka potrebuje uvod z utemeljitvijo, zakaj sploh premišljati o nečem tako univerzalnem, kot je počitek. Vendar, je zapisala avtorica, stvari nikakor niso samoumevne, že Sokrat je svaril pred praznostjo, ki jo prinaša prevelika zasičenost z obveznostmi, saj ne dopušča bistvenega življenjskega ritma, jasne naravne in zdrave razločenosti med delom in nedelom.
Obojega se je treba lotiti enako odgovorno in temeljito, dodaja avtorica, ki je uporabno psihologijo študirala na susseški univerzi. Pametni telefoni nas v povezavi s sodobnimi načini dela in življenjskimi slogi na poseben način, z navidez nikdar dokončanimi seznami opravil prisiljujejo v življenje, v katerem je težko najti zapik.
Ob tem Claudia Hammond namigne na paradoks: »Želimo si več počivati, pravzaprav bi lahko počivali več, morda celo počivamo več, kot si mislimo – a vsekakor se nikdar ne počutimo spočitih.«
S tem v zvezi avtorica omenja domislek raziskovalca načinov, kako ljudje »porabljajo« čas, Jonathana Gershunyja, ki je sodobno obsedenost s hvaljenjem, kako smo zasuti z delom (in ne najdemo časa za počitek), imenoval »častna medalja«, zmeraj smo na vprašanje, kako nam gre, pripravljeni razložiti, da imamo veliko dela, tak odgovor, si mislimo, nam prinaša nekakšen poseben, višji, pomembnejši položaj, saj govori o tem, da smo iskani, da nas rabijo.
Ugotovitev, ki se ponuja sama od sebe: v nasprotju z devetnajstim stoletjem v enaindvajsetem družbenega statusa ne daje in zagotavlja zmožnost prepustiti se lagodnemu, aristokratskemu brezdelju, ampak njeno nasprotje, predanost, pravzaprav ujetost v delo – le nenehna zaposlenost je tista, ki v očeh drugih določa posameznikovo pomembnost. Ne počitek, delo je postalo statusni simbol.
Vsak počiva po svoje
Psihologinja razmejuje počitek od spanja, to sta dve popolnoma različni stvari, od katerih je počitek – ne dremanje, ampak »početje, ki ga izvajamo, ko smo budni«, lahko tudi fizično zelo naporno – po njenem mnenju bolj kompleksen, saj se ga je mogoče lotiti na veliko različnih načinov.
Nekateri lahko počivajo le takrat, ko se fizično izčrpajo, tak počitek po doseženem cilju, za katerega je bilo treba vložiti precejšen napor, se marsikomu zdi šele prav zaslužen, spet drugim zadostuje za enak občutek že topla kopel ali reševanje križanke ali branje Joyceovega Finneganovega bedenja. Pri izbiranju najboljšega načina počitka smo zmeraj sami, pravi avtorica, gre za samodiagnozo, recept si napišemo sami, vsak počiva po svoje, seveda pa si namige kljub temu lahko poiščemo ob izkušnjah drugih.
Ob tistem, kar so kljub splošno razširjenim dvomom o koristnosti vprašani navedli kot eno najbolj priljubljenih oblik počitka – gledanje televizijskega programa – avtorica navrže zmerno mnenje, da gre za popoln odklop, ki zmore ponuditi počitek.
Televizija v tem kontekstu deluje kot izbrano pomirjevalo, čeprav je zanjo namenjen čas prazen, še natančneje, zaradi preobilja vtisov nam daje občutek, da čas mineva hitreje, poleg tega pa je gledanje televizije početje, ki lahko hitro postane obsesivno, še posebej zadnja leta, ko so v programske sheme veličastno vkorakale serije in si marsikdo ne more kaj, da si ne bi pogledal več delov zapored. Je v zavračanju takega strastnega gledanja v zaslon najti malce kulturnega snobizma, se sprašuje Claudia Hammond: »Nihče vam ne bo očital obsedenosti, če boste ves konec tedna preživeli ob branju Vojne in miru ali pa petnajst ur posvetili ogledu Wagnerjevega Nibelunškega prstana.«
Priljubljeno, sproščujoče počivanje je za marsikoga tisto, kar so počeli Beethoven, Dickens, Goethe, Kierkegaard, Nietzsche, Wordsworth, Kant in Aristotel: dolgi sprehodi. To početje spodbuja kreativnost, izboljšuje telesno pripravljenost, hoja v družbi povezuje in zmanjšuje konfliktnost, kar zadeva počitek, pa avtorica Umetnosti počitka trdi, da sprehajanje postavlja eno od ključnih vprašanj: je tisto, kar hočemo spočiti, telo ali um? Je prava umetnost najti pravo ravnotežje med utrujenim telesom in spočitim umom?
