Mojster suspenza z ženskim glasom

Pravice za adaptacijo kriminalke Ženska na oknu je studio Fox kupil, še preden je roman našel založnika.
Fotografija: Roman Ženska na oknu se eksplicitno navezuje na Hitchcockovo mojstrovino Dvoriščno okno. Foto Tomi Lombar
Odpri galerijo
Roman Ženska na oknu se eksplicitno navezuje na Hitchcockovo mojstrovino Dvoriščno okno. Foto Tomi Lombar

Roman Ni je več Gillian Flynn je močno vplival na žanr kriminalke. Če so od kultnega trilerja Ko jagenjčki obmolknejo v njem prevladovali serijski morilci, se je zdaj prostor odprl za napetosti, ki nastajajo v vsakdanjem življenju zanimivih posameznic. Ta žanrski premik je močno vplival na Žensko na oknu, je ob različnih priložnostih dejal njen avtor A. J. Finn. Očitno je formula uspela, saj bodo njegov prvenec prestavili tudi v film.

Dejansko je, kot v romanih Gillian Flynn ali Dekletu na vlaku Paule Hawkins, tudi v ospredju Ženske na oknu intrigantna junakinja Anna Fox, ki se spopada s svojimi številnimi demoni. Trpi za agrofobijo, nagnjena je k depresiji. Svoje tesnobe premaguje z jemanjem zdravil in precejšnjimi količinami merlota. Prikovana na svojo hišo v newyorškem Harlemu do zunanjega sveta dostopa le po računalniku, telefonu in z opazovanjem svoje soseske.

V svojem domu le poredko sprejema obiske. Redno jo obiskujejo fizioterapevtka in psihiater pa dostavljavci hrane (in vina). Bežne stike ima še s svojim možem in hčerjo, v njeni hiši poleg nje biva še podnajemnik. Njeno ustaljeno rutino nekoč prekineta nenavadna obiskovalca, nova soseda, mati in sin, Jane Russell in Ethan. Najstnik je nekoliko plašen, zdi se, da nekoliko zavrt, ker je pod budnim očesom svojega avtoritarnega očeta, medtem ko se zdi njegova mati veliko bolj družabna in razposajena.
 

Zločin skozi okno


Šele postopoma bomo izvedeli, kaj pesti Anno, zakaj je med njo in njeno družino takšna distanca, zakaj je postala ujetnica lastne hiše in zakaj je opustila poklic psihoterapevtke, v katerem je bila očitno uspešna. In sicer dogajanje v romanu sproži dogodek neke noči, ko Anna skozi okno opazuje dogajanje v hiši Russllovih in naenkrat zagleda prizor, ki jo pretrese. Nekdo napade Jane Russell. Anna postane priča zločinu. Toda ko zadevo prijavi policiji, ni sledu o kakšnem truplu ali o kakršnemkoli sumljivem dogajanju pri Russllovih. Jane Russell je živa in zdrava, le da jo Anna, ko se ponovna srečata, ne prepozna – to ni ženska, ki jo je gostila. Glavna junakinja s svojo duševno stisko in alkoholiziranostjo ne vzbuja zaupanja, je neverodostojna priča, ki še sama dvomi vase in o tem, kar je tiste usodne noči zares videla.

Ena glavnih tem v romanu je prav Annin voajerizem, ki precej dolguje Dvoriščnemu oknu Alfreda Hitchcocka. Svoje ključne reference Finn ne prikriva. Še več, njegova junakinja je ljubiteljica klasičnih hollywoodskih filmov; predvsem filma noir in vseh Hitchcockovih mojstrovin suspenza.

Ženska na oknu Foto Ucila
Ženska na oknu Foto Ucila


Ne da bi radovednemu bralcu razkrili, kakšen je razplet zagonetke oziroma kakšne vse obrate naniza Finn v svojem romanu, velja opozoriti, da je za zgodbo ključna Annina odrezanost od sveta. Njena dobesedna prikovanost na en kraj nam najprej nekaj sporoča o njenem mentalnem stanju, po drugi strani pa tovrstna negibljivost dodaja k suspenzu. Njen pogled na zunanji svet je namreč omejen, prav tako Anna s svojim hendikepom težko intervenira v dogajanje, ki ga opazuje (najbolj napeti odlomki v knjigi zadevajo prav njene poskuse zapustiti hišo, da bi posegla v neko kočljivo dogajanje). Zaradi alkohola in tablet je nezanesljiva pripovedovalka, kar dodatno zaplete dogajanje in pušča bralce v stalnem dvomu o tem, kaj je res in kaj ne.

Knjigo močno zaznamuje prvoosebni pripovedovalski slog junakinje, ki opise dogajanja v svoji soseščini prepleta s spomini, duhovitimi medklici, notranjimi dialogi in ironičnimi observacijami. Bralci spremljamo tudi njeno aktivnost na spletu, kjer kot profesionalna terapevtka svoje nasvete deli na forumu, posvečenem ljudem s sorodnimi duševnimi motnjami, kot jih ima sama. Zagotovljena anonimnost sodelujočih oziroma Annina radodarna pomoč enemu od dozdevnih sotrpinov bo dodatno zapletla njeno življenje.

Njena aktivnost na digitalni platformi prinaša tudi pronicljiv droben uvid, da glavna junakinja kljub svojemu profesionalnemu poznavanju človeške psihe ne zna pomagati sebi. Čeprav svoje stanje zelo dobro razume, vsa ta vednost in racio ne moreta izničiti njene travme. Premaga jo lahko drugače. Ključno sporočilo tovrstnih kriminalk je namreč prav v tem, da se mora človek spopasti z neko novo (ponavadi zunanjo) grožnjo, da bi lahko prebrodil svoje mentalne stiske, premagal ovire in ponovno zaživel v relativnem miru.

Čeprav je Anna – kot junakinji v Dekletu na vlaku in v Ostrini – zlomljen subjekt na dobri poti v pogubo, je obenem vztrajna, mestoma celo trmasta, zaradi česar je ne moremo dojeti kot nemočno žrtev njene bolezni ali tragedije njene preteklosti (za katero postopoma izvemo v romanu). Takšna ostane kljub temu, da so do nje nezaupljivi vsi, s katerimi pride v stik: tako detektiva, ki se odzoveta na njen klic, kot njeni redki prijatelji. Šibkost, ki jo travmatizirana junakinja naposled prebrodi, ima v primeru Ženske na oknu (pa tudi Dekleta na vlaku) tako tudi očiten feministični poudarek.


 

Ženska pisava


Knjiga je berljiva prav po zaslugi avtentičnega ženskega glasu, čeprav ga podpisuje moški. To je še en dokaz, da tako imenovano pristno izkustvo (spola ali česarkoli drugega) ni pogoj za literarno prepričljivost. Duhovitost, iskrivost, samoironija, s katero avtor potuje med razpoloženjskimi nihanji prvoosebne pripovedovalke, se poigrava s filmskimi referencami in oblikuje serijo zanimivih likov ter dogodkov, je v knjigi najbolj privlačna. Velika umetnost je v ravno pravšnjem doziranju podatkov, v ravno prav odmerjenem razkrivanju zagonetke, tako da je bralec vseskozi malo na trnih. A prav zato, ker se užitek branja generira v insinuacijah, v (še) nepreverjenih predpostavkah, v sumničenju, torej v pomanjkljivi vednosti ali celo nevednosti, končno razkritje zagonetke in zadnji preobrat v knjigi delujeta nekoliko aklizmatično.

Ženska na oknu A. J. Finna je zelo hitro postala svetovna uspešnica in je danes prevedena v več deset jezikov. Njen avtor Daniel Mallory v medijih prostodušno govori o svojih lastnih preizkušnjah z bipolarno motnjo ter občutkih ujetosti, povezanih z njegovo klinično diagnozo. Nemoč oditi iz stanovanja ali zgolj vstati iz postelje je torej avtorju znana iz prve roke. Vzrok, da je Žensko na oknu napisal pod psevdonimom, pa tiči v tem, da je sam več kot desetletje delal v založniški hiši in se je hotel izogniti kakršnimkoli vnaprejšnjim sodbam. Roman je poslal na naslove več izdajateljev, a še preden je knjiga našla svojega založnika, je pravice za film odkupil studio Fox.



Prihodnje leto bo tako v kinih na ogled filmska ekranizacija Ženske na oknu. Glavno vlogo bo odigrala Amy Adams, ki je letos poleti v sorodni vlogi Camille v mini seriji Ostrina Gillian Flynn dokazala, da je prvorazredna igralka. Ob njej bosta v stranskih vlogah zaigrala prav tako preverjena mojstrska igralca Julianne Moore in Gary Oldman. Tudi preostali del ekipe precej obeta. Scenarij je za film adaptiral Pulitzerjev nagrajenec Tracy S. Letts, režiral pa ga bo Joe Wright. Ta se je letos s filmom Najtemnejša ura potegoval za oskarja, sicer pa je znan po različnih filmskih adaptacijah literarnih klasik, denimo Prevzetnosti in pristranosti ali romana Pokora.

Komentarji: