V nadaljevanju preberite:
Dušan Šarotar nas v romanu Zvezdna karta, ki je nedavno izšel pri založbi Goga, povede v Šalovce, Čakovec in Soboto, od koder leta 1944 deportirajo vse Jude – tudi Rožo, Evgena in Franja. Za njimi ostanejo služkinja, nekaj predmetov in pokrajina, v kateri se odpira rana.
»Iz besed, ki prekrivajo belino papirja, in iz predmetov, ki zakrivajo praznino življenja, je narejena pripoved o dobrih ljudeh, kakršne je pred stoletjem opisoval že Miško Kranjec, tokrat o Roziki Hahn iz Bodoncev, ki nikoli ni bila dobra z besedami, in trgovcu iz Čakovca Franju Schwarzu, ki je govoril še manj,« v spremnem zapisu povzema gledališki režiser Janez Pipan. Roža in Franjo se leta 1932 poročita v soboški sinagogi, kmalu zatem se jima rodi edinec, sredi maja pa Rožo in Evgena s sokrajani premestijo v Auschwitz II - Birkenau, od koder se ne vrne nihče. Franjo – medtem na prisilnem delu na Madžarskem – preživi, a oropan prihodnosti, ki jo je gradil tako skrbno, negoval v veri, da se dobro z dobrim vrača.
Šarotar notranje svetove likov prek spominov služkinje Žalne (spominsko poustvarjanje bližnjih je poleg slavljenja vselej tudi žalovanje, na videz nakazuje avtor) razpira v vsej kompleksnosti, a brez pretirane – oziroma pretirano puste – psihologizacije. Roža, Evgen in Franjo se kot celostni, izdelani liki pred nami izrišejo v mojstrskem, preciznem slogu, ki ga zaznamujeta izvrstno obvladovanje ritma in dobro odmerjena poetilčnost, značilno dolgi stavki pa se na bralčevem jeziku raztapljajo kot mehko maslo.
