Nujno branje, ki obeta moralno izkušnjo

Zgodovina preverja dejstva, književnost upoveduje najzanimivejše drobce življenja: univerzalno misel o okruških časa, ki jih zmore uvideti in postaviti v ospredje samo literatura, je bilo slišati tudi na četrtkovem srečanju s slovitim tržaškim pisateljem Claudiem Magrisom v Slovenski matici. V Ljubljano je prišel, da bi govoril o svojem večplastnem romanu Brazgotine, ki je v italijanščini izšel pod naslovom Non luogo a procedere (založba Garzanti, 2015). Brazgotine so stalnica ranjenega človeštva, si dovolimo pridati po svoje, drugače niti ne more biti, ko pa se v človeku nenehno bijeta dobro in zlo.

Intelektualcev pronicljivega peresa, kakršen je Claudio Magris, je najbrž res čedalje manj in jih je užitek poslušati in sploh brati. Osemdesetletni italijanski pisatelj, esejist, prevajalec, upokojeni profesor germanistike, član različnih akademij, častni gost in profesor več evropskih in ameriških univerz je v Sloveniji, ne le obmejni, dobro znano ime. Kot odličen poznavalec srednjeevropskega prostora se je proslavil z izjemnim delom Donava, pa tudi z Mikrokozmosi ter še drugimi naslovi, ki jih je, velikokrat nagrajenimi, brati v številnih jezikih; po novem se nam v slovenščini odpirajo tudi Brazgotine.

Potovanje književnosti

Prevajanje je ključno za potovanje književnosti, in dobra literatura mora na pot, zato se je Magris uvodoma zahvalil in poklonil svoji izjemni prevajalki Veroniki Brecelj, češ: »Medtem ko sem to knjigo [Non luogo a procedere] napisal sam, sva to [Brazgotine] ustvarila skupaj. Vedno bom ponavljal: književni prevod je stvaritev, prevajati ne pomeni le prenašati, ampak na novo literarno ustvarjati.« Zato od nekdaj sodeluje s prevajalci svojih knjig, s pomočjo katerih potem vstopa v nove svetove, v prostore, ki jih dotlej ni poznal. »Prav to je zame živa kultura.«    



Tudi njegov ljubljanski nastop je bil živahen pogovor z Brecljevo, s katero sta popeljala navzoče po vsebini romana, ki, med drugim, razgalja, kakšen težko doumljiv labirint, kakšen totalno deliričen nered je lahko življenje, pa kako sterilno je včasih bivanje zaradi manij in obsesij: recimo v kolekcionarski obsedenosti brezimnega romanesknega junaka z orožjem. Po pisateljevih besedah manični protagonist Brazgotin žrtvuje popolnoma vse, da bi z muzejem vojne nekako priklical mir – zato kopiči vse, kar je bilo v vseh časih tako ali drugače povezano z nasiljem: od puščic, lokov, bojnih sekir do podmornic, oklepnikov, topov ... »Vsak predmet govori svojo zgodbo« ali kakor na kratko povzemajo romaneskne Brazgotine pri Slovenski matici: »Zbrano staro železje iz vseh vojn pripoveduje zgodbe tistih, ki so odhajali v smrt ali jo povzročali v različnih krajih in časih, od nenavadnega junaka Schimka do Čerwuiša, Indijanca Čamakoka, ki so ga v Kafkovih letih pripeljali v Prago, pa vse do črnke s plemiškim nazivom Luise de Navarrete. Sredi tega prekipevajočega blodnjaka zgodb stoji tržaška Rižarna pri Sv. Soboti, dolga leta zamolčano koncentracijsko taborišče s krematorijem v Italiji.«​

Nenavadna tišina

Pisatelja je, kot je poudaril pred slovenskim občinstvom, globoko presunil »nenavaden molk«, v katerega je bil dolga leta zavit zloglasni lager – »prav tako v antifašističnem okolju, v katerem sem zrasel. Čeprav je bil moj oče član antifašističnega gibanja, se pri nas doma ni govorilo o Rižarni.« Kakor da ni obstajala, kakor da je bila izbrisana iz spomina, »kirurško amputirana« iz možganov ... »Danes seveda vemo, kaj vse se je dogajalo v taborišču, o tem pišejo številne knjige, ničesar novega nisem odkril.«

Zato pa so ga poudarjeno zanimala imena, »ki so jih na zidovje zapisovali jetniki, antifašisti, slovenski, hrvaški ... taboriščniki. Beležili so imena tistih, ki si niso nujno zamazali rok s krvjo, niso pa imeli težav seči v roke krvnikom«, izdajalcem, ovaduhom ... Pisateljev romaneskni obsedenec z orožjem in zbiratelj zato prepisuje ta (pozneje prepleskana) imena (krivcev in nekrivih krivcev) v posebne dnevnike, ki kmalu »skrivnostno izginejo z njim vred«. Zato pa tudi v to »tisoč in eno zgodbo o zlu vstopi Šeherezada, odločena premagati slabo«. V roman postavi žensko Luiso, izmišljeno junakinjo in otroka zveze »med tržaško Judinjo, žrtvijo holokavsta, in afroameriškim vojakom, ki pride v Trst z ameriškimi enotami«. Mozaična zgodba o muzeju se preplete z zgodbo o osamljenosti in občutenju ljubezni: »neredke se končajo, ne da bi se izpele«.

Človek dialoga in jezikovno mojstrstvo

Claudio Magris je velik človek dialoga, ki se – kakor je še bilo slišati – s Slovenijo že leta povezuje prek Slovenske matice in posebno z Dragom Jančarjem, s katerim imata »zelo zanimiv odnos«; tudi kot avtor in založnik, hkrati pa sta oba pisatelja. Je intelektualec izjemne jezikovne bravuroznosti, s katero se, naj gre za vsebino ali za obliko romana Brazgotine, denimo, globoko poklanja Trstu, kajti mnoge fizične neposrednosti mesta, nasilje, strahove, bolečine ..., je v določenem trenutku mogoče ubesediti le v tržaščini. So trenutki in situacije, ki jih najbolje upove dialekt, narečno izrazje, porojeno iz trebuha.
​Med številnimi mislimi, ki jih je še izrekel sloviti italijanski pisatelj, se pronicljivo lepo sliši trditev, da »književnost ni konzorcij laičnih duhovnikov, ki vedo več kot drugi«. Med odzivi bralcev na Brazgotine, ki jih je sklepno izpostavila prevajalka Veronika Brecelj, pa sta krasno povabilo k branju dve spoznanji: obstajajo nujne knjige in roman Brazgotine je gotovo takšen, kakor je tudi obet moralne izkušnje.