O bolehnosti telesa, družbe, države, sistema

Neposredno poročilo iz bolniške postelje in izjemna družbeno-politično-ekonomska analiza.
Fotografija: Začetek življenja v tej državi je zastrašujoč in negotov, odpre temno temo profesor Timothy Snyder. Foto Shutterstock
Odpri galerijo
Začetek življenja v tej državi je zastrašujoč in negotov, odpre temno temo profesor Timothy Snyder. Foto Shutterstock

Timothy Snyder je eden ključnih zgodovinarjev našega časa. Je tudi pronicljiv, neprizanesljiv analitik sedanjosti in, žal, za vse tiste, ki smo prebrali prav vsako črko, ki jo je napisal, izjemno natančen napovedovalec prihod­nosti. V svoji zadnji knjigi (bolj knjižici) Naša bolehnost: Lekcije o svobodi in solidarnosti, ki je v teh dneh v slovenskem prevodu (Niki Neubauer) izšla pri založbi UMco, Snyder, sicer profesor zgodovine na univerzi Yale in stalni sodelavec Inštituta za humanistične vede na Dunaju, avtor petnajstih knjig in duhovno-intelektualni naslednik pokojnega Tonyja Judta, opisuje svojo trpko bolezensko izkušnjo.

Začela se je v Nemčiji po operaciji slepiča, ki ji je sledilo hudo, potencialno smrtonosno bakterijsko vnet­je. Snyder je na svoji koži izkusil skoraj popolno nefunkcionalnost in strahovito nepravičnost ameriškega zdravstvenega sistema in komaj – preživel. Naša bolehnost je hkrati neposredno poročilo iz bolniške postelje, izjemna družbeno-politično-ekonomska analiza ter, še posebno v pandemičnih časih, metafora … skoraj vsega.

Timothy Snyder je zadnjih dvajset let raziskoval holokavst, totalitarizem, tiranije, Sovjetsko zvezo, razgradnjo demokracije in v najširšem pomenu (tudi geografskem) vzhodno Evropo. Osebna izkušnja – huda bolezen – z evropskim in ameriškim zdravstvenim sistemom ga je v času, ko je velik del sveta obseden z eno samo temo (in zato bolj ali manj s samim seboj), skoraj prisilila k pisanju o zdravju v kontekstu svobode in solidarnosti.

»Ko so me opolnoči sprejeli na urgentni oddelek in me je zdravnik vprašal, kako se počutim, sem uporabil besedo bolehno. Glava me je bolela, v dlaneh in stopalih me je zbadalo, kašljal sem, komaj sem se premikal. Vsake toliko me je zgrabil drget. Dan, ki se je ravno začel, 29. december 2019, bi lahko bil moj zadnji. V jetrih sem imel ognojek, velik skoraj kot teniška žogica, in okužba se mi je razširila po krvi. Tega takrat nisem vedel, toda vedel sem, da je nekaj hudo narobe. Izraz bolehnost seveda pomeni šibkost in utrujenost, občutek, da nič ne deluje in se ne da nič narediti,« pogosto precej hladen, racionalen analitik in akademik zapiše v presenetljivo osebnem, vseh obrambnih mehanizmov osvobojenem uvodu in nemudoma nastavi ton knjige. Da ne bo dvomov, kam bom skupaj z njim odpotovali v nadaljevanju: »Bolehni smo, ko smo bolni. Bolehnost, bolest in bolestnost so dobre stare besede in imajo več pomenov. V času ameriške revolucije so se uporabljale za označevanje teles­nih bolezni, a tudi tiranije.«


Bolehnost je tudi politično zlo


Ustanovni očetje ZDA so pisali o bolehnosti in bolesti, kadar so opisovali svoje stanje in stanje republike, ki so jo ustanovili, nas opomni Snyder in doda, da njegova knjiga govori o bolehnosti – ne njegovi, čeprav mu jo je pomagala opaziti, »ampak o naši skupni, naši javni bolehnosti«. Naša bolehnost je po njegovem mnenju telesna bolezen in politično zlo, ki jo obdaja. Bolni smo na način, ki nas stane svobode, in nesvobodni na način, ki nas stane zdravja. »Naša politika je preveč usmerjena v prekletstvo bolečin in premalo v blagoslove svobode,« je, kot vedno, boleče natančen ameriški zgodovinar (letnik 1969).

»Zgodovinar sem in dvajset let sem pisal o grozodejstvih 20. stoletja, kot so etnično čiščenje, nacistični holokavst in sovjetski teror. Bolj pred kratkim sem razmišljal in predaval o tem, kako nas zgodovina brani pred tiranijo v sedanjosti in varuje svobodo za prihodnost. Zadnjič, ko sem lahko stal pred občinstvom, sem imel predavanje, kako je Amerika postala svobodna država. Tisti večer sem imel hude bolečine, vendar sem opravil svoje delo, potem pa odšel v bolnišnico. Kar je sledilo, mi je pomagalo bolj poglobljeno razmišljati o svobodi – in o Ameriki,« Snyder postavi okvir svojega (novega) dela, ki bi bil težko širši. In velik del Naše bolehnosti je dejansko nastal – v obliki zapiskov, večkrat sila kaotičnih – v njegovi bolniški postelji, kjer je sedemnajst dni hodil po robu življenja in smrti, medtem pa opazoval kaos in brutalno disfunkcionalnost ameriškega zdravstvenega sistema. »Ko z močjo volje nisem več mogel premikati svojega telesa in je bilo moje telo povezano na vrečke in cevke, mi ni bilo težko dojeti, da sta svoboda in zdravje povezana,« piše Snyder, prepričan, da sta ga pri življenju ohranjala silovit bes in nežna empatija. Izzvala sta ga, da na novo razmisli o svobodi. Prve besede, ki jih je v bolnišnici v New Havnu zapisal v svoj zvezek, so bile »samo bes, osamljen bes«.

Ni bil jezen na Boga; to ni bila njegova krivda, nam pove. Ni bil jezen na zdravnike in medicinske sestre, nepopolne ljudi v nepopolnem svetu. Ni bil jezen na pešce, ki so svobodno hodili po mestu za okni njegovega oddelka, polnega zmečkanih rjuh in zvitih cevk, ne na dostavljavce, ki so treskali z vrati, ne na tovornjake, ki so hupali s svojimi trobljami. Ni bil jezen na bakterije, ki so proslav­ljale izobilje njegove krvi. »Moj bes ni bil usmerjen proti ničemur. Besnel sem nad svetom, kjer me ni bilo. Besnel sem, torej sem bil. Bes mi je prinesel razsvetljenje in razkril obrise nečesa, kar se je porajalo v meni,« je neskončno poetičen, a obenem neposreden človek, ki nam v normalnih časih – bi tu moral uporabiti preteklik? – najbolj natančno razlaga prostor in čas, v katerem živimo.

In ključno spoznanje bolniške – bolehne – refleksije je čudovito. Snyder namreč ugotovi, da njegovo življenje ni – njegovo. Ta nežna empatija me je pospremila stran od smrti, nam zaupa.


Empatija kot ključ


In zgodovinar ostrega, včasih celo strojnega peresa med srečanjem s smrtjo postane lirik Lorcovega tipa: »Bes mi je pomagal, da sem se videl, pomagal je, da sta moje telo in razum po šoku spet prevzela jasno obliko. Empatija me je postavila med druge ljudi. V tem razpoloženju ni bilo tako pomembno, da sem edinstven. Pomembno je bilo, da sem navzoč v drugih ljudeh, v njihovih spominih in pričakovanjih, da podpiram in sooblikujem njihovo življenje, da sem rešilni jopič v težkih prehodih čez brzice. Ker moje življenje ni bilo samo moje, tudi moja smrt ni bila samo moja. Ko sem dosegel to spoznanje, sem spet začel besneti. To se mi ne more dogajati. Empatija, čeprav povsem različna od besa, je delovala skupaj z njim. Obe razpoloženji sta mi razkrili neko resnico, neko prvino mene. Nobeno samo zase ni bilo dovolj; potreboval sem obe. Potreboval sem baklo in splav, ogenj in vodo, samostojnost in solidarnost, da ozdravim, da sem svoboden. In kar drži zame, mislim, da drži tudi za druge.«

Tu se osebna izpoved bolj ali manj konča. Snyder se potem posveti dejstvom o ameriškem zdravstvenem sistemu; okrutnim, strahotnim. Tudi to se lahko bere kot metafora splošnega stanja. Kdo smo. Kaj smo. Zakaj smo.

Začetek življenja v tej državi je zastrašujoč in negotov, odpre tem­no temo profesor Snyder. »Nega bodočih mater je divje neenaka in skrajno neprimerna. Temnopolte ženske pogosto umrejo pri porodu, in umirajo tudi njihovi dojenčki. Stopnja umrljivosti dojenčkov afroameriških žensk je višja kot v Albaniji, Kazahstanu, na Kitajskem in približno sedemdesetih drugih državah,« piše in doda, da je tudi v celoti gledano stanje na tem področju v ZDA slabše kot v Belorusiji in Bosni. Tudi življenje mladih odraslih je izgubilo svoj čar, nadaljuje po generacijski vrsti. »Če se ne bo kaj korenito spremenilo, bodo imeli milenijci krajše življenje, hkrati pa bodo za zdravstveno oskrbo porabili več denarja kot njihovi starši iz generacije X ali stari starši iz obdobja eksplozije rojstev po drugi svetovni vojni,« nadaljuje veliki mislec 20. in 21. stoletja. »Najlepša leta niso več to, kar so bila nekdaj. Belopolti moški srednjih let v osupljivo velikem številu delajo samomore in se omamljajo do smrti. Belopolte ženske srednjih let na jugu ZDA umirajo pred svojim časom,« doda.

Ameriški sistem komercialne medicine, v katerem prevladujejo zasebne zavarovalnice, regionalne skupine zasebnih bolnišnic in drugi vplivni interesi, je po njegovih besedah čedalje bolj podoben loteriji. Skoraj polovica Američanov se izogiba zdravljenju, ker ne morejo plačati zanj. Na desetine milijonov Američanov ostaja brez zdravstvenega zavarovanja, še na desetine milijonov drugih pa ima zdravstveno zavarovanje, ki ni ustrezno. »Če porod ni varen in je za nekatere manj varen kot za druge, potem je nekaj narobe. Če se od mladih odraslih izvleče več denarja za zdravstveno oskrbo, vendar so manj zdravi kot starejše generacije, je nekaj narobe. Če se ljudje, ki so nekdaj verjeli v državo, ubijajo, je nekaj narobe,« našteva Timothy Snyder in opozarja na nekaj, kar bi moralo biti tako prekleto očitno, a ni. Namen medicine namreč ne bi smel biti iztisnjenje maksimalnega dobička iz bolnih teles v času kratkega življenja, ampak omogočiti zdravje in svobodo v dolgem življenju.


Ameriška tragedija


Umiramo mlajši kot ljudje v triindvajsetih evropskih državah; umiramo mlajši kot ljudje v Aziji; umiramo mlajši kot ljudje na naši polobli (na Barbadosu, v Kostariki, Čilu); umiramo mlajši kot ljudje v drugih angleško govorečih državah. Druge države nas redno prehitevajo na seznamu dolgoživosti, niza dejstva o moderni Ameriki, hudo bolehni Ameriki. Ob tem nas opozori, da so leta 1980, ko je bil star deset let, Američani živeli v povprečju približno leto manj kot prebivalci primerljivo bogatih držav. Do leta 2020, ko jih je avtor dopolnil enainpetdeset, je razlika v pričakovani življenjski dobi narasla na štiri leta. In to ne zato, ker bi imele druge države več znanja ali boljše zdravnike, pač pa zato, ker imajo – boljše sisteme. In ravno zavoženi odziv na pandemijo je po Snyderjevem mnenju najnovejši simptom ameriške bolehnosti, »politike, ki deli bolečino in smrt namesto varnosti in zdravja, dobiček za peščico namesto blaginje za večino«.

»Zaradi naše bolehnosti so smrti zaradi onesnaženja, smrti zaradi opioidov, smrti v zaporih, samomori, smrti novorojenčkov in zdaj množični grobovi za starejše nekaj vse preveč znanega. Naša bolehnost sega globlje od vsake statistike, celo globlje od pandemije. Srž Amerike naj bi bila svoboda, toda bolezen in strah nas delata manj svobodne,« ostrostrelsko strne in se v nadaljevanju posveti svoji večni temi. Svobodi. Ta se po njegovem prepričanju navezuje na vsakega od nas, toda nihče od nas ni svoboden brez pomoči drugih. Individualne pravice zahtevajo skupni trud. »Pravica je nekaj, o čemer smo prepričani, da si zaslužimo, toda v svetu postane resnična samo, če se oblasti prisili, da jo upoštevajo,« piše Snyder, ki – v imenu celega razreda – opozarja, da bolehnosti ne vidimo dovolj jasno. Primanjkuje nam lokalnih novic, ki bi nam pomagale usmeriti pozornost na podeželje, na soseske – na resničnost. Plakati za bolnišnice ob avtocestah in farmacevtski oglasi na televizijskih zaslonih po njegovih besedah vzbujajo optimistične predstave o moči tehnologije, obenem pa se naša bolehnost poslabšuje. »Pomembno je, da imamo ustrezen zdravstveni postopek ali zdravilo. Toda še pomembneje je, da imamo znanje o svojih težavah, zdravnike z avtoriteto, čas za preživljanje s svojimi otroki in pravico do zdrav­stvene oskrbe. Nobena propaganda ne more zakriti temeljnega dejstva o ameriški komercialni medicini: plačujemo visoko ceno za privilegij, da umiramo mlajši,« udari z resnico naravnost v korporativni obraz, v umetni, silikonski nasmešek.

Komentarji: