Vsi elementi historične izvajalske prakse

Claudio Monteverdi je s Kronanjem Popeje v 17. stoletju postavil nove mejnike glasbenega gledališča, saj je kot vsebino prvič uporabil resnično zgodovinsko epizodo, ki se ne navezuje na starogrško in rimsko mitologijo. Na 73. Ljubljana Festivalu bodo opero v režiji Eve Hribernik in pod glasbenim vodstvom dirigenta Egona Mihajlovića uprizorili študentje pevskega oddelka ­Akademije za glasbo v Ljubljani.

Kronanje Popeje je ena od treh ohranjenih in zadnja opera velikana baročnega glasbenega gledališča Claudia Monteverdija. Prvo izvedbo je doživela leta 1643 v beneški operni hiši Santi Giovanni e Paolo in glede na ogromno ponovitev ter premier po gledališčih tedanje Italije postala prava »blagovna znamka« svojega žanra. Libreto je napisal Gio­vanni Francesco Busenello, ki se je pri snovanju alegorične drame o Popeji, ki jo je Neron kljub svarilom mentorja in filozofa Seneke okronal za cesarico, oprl na ohranjene zapise starorimskih zgodovinarjev, predvsem na Tacitovo štirinajsto knjigo analov, dodal je še nekaj verzov Vergila, Horacija in Petrarke.

V tej intrigantski in kompleksni zgodnjebaročni mojstrovini se zrcali Monteverdijev izostren občutek za glasbeno gledališče, ki je na stežaj odprlo vrata čutni baročni operni ekspresiji brez odvečnega moraliziranja in vnaprejšnjega obsojanja erotičnih strasti ter političnih manipulacij. Ob tem je Kronanje Popeje prva operna stvaritev, v kateri je z glasbenimi sredstvi dovršeno orisana raznolikost človeških značajev. Opero zaznamujejo dolgi monologi, fleksibilna izmenjava recitativnih in arioznih delov, instrumentalnih odlomkov, veliko je tudi zaključenih in koloraturno oblikovanih arij.

Resnična zgodba

Monteverdi je kot dramsko vsebino vzel resnično zgodovinsko zgodbo z obstoječimi protagonisti, za razliko ali kot kontrapunkt uveljavljenih dramskih podlag mitologije pri žanru baročnih oper, in sicer cesarja Nerona, cesarice Oktavije, Neronove ljubice Popeje, njenega moža generala Ottoneja, Neronovega učitelja in filozofa Seneke. Po umoru mame Agripine Nerona zadene amorjeva puščica in začne ljubezensko afero s staro znanko Popejo. Popeja, naveličana svojega moža generala Ottoneja, izkoristi priložnost afere s ciljem, da bo postala cesarica rimskega cesarstva. Ovira na njeni poti sta cesarica Oktavija ter Neronov učitelj in filozof Seneka. Cesarica Oktavija izkoristi ljubosumje Popejinega moža Ottoneja in ga prepriča o umoru Popeje. Seneka javno nasprotuje ljubezenski zvezi Nerona in Popeje. Popeji tako ni težko zmanipulirati Nerona, da prepriča Seneko, da si sam vzame življenje. Popeji ostane samo vera v usodo, in res preživi atentat. Ottone prizna Neronu, kdo je ukazal umor, Oktavija je izključena iz Rima in poslana v smrt. Popejine ambicije se uresničijo, nič ji ne stoji več na poti kronanja v cesarico tedaj ogromnega rimskega cesarstva.

Pri kronanju se Monteverdi z dramo ustavi. Pozneje, kot vemo iz zgodovine, je Popeja doživela podobno smrtonosno usodo kot vse ženske v Neronovem življenju – prvega otroka so zadušili dvorjani, Neron jo je nosečo z njegovim drugim otrokom brutalno udaril v trebuh. Z zgodbo se dotikamo tudi aktualnega dogajanja v svetu, samopašnih, narcističnih vodij, kot je bil Neron, ki uporabljajo vsa sredstva za umik vsakogar, ki ima drugačno mišljenje.

Tudi danes priljubljena opera

Všečne melodije označujejo Popejin intrigantski značaj, njeno poltenost in spogledljivost ob obrekovanju določene osebe. Arije so večinoma v tridobnem taktu, med najlepšimi dueti je treba izpostaviti duete Nerona in Popeje. Tako kot v Orfeju je tudi v Kronanju Popeje Monteverdi uporabil orkestralne simfonije in ritornele za uvode k posameznim prizorom, v tem je predhodnik Glucka in Mozarta. Kronanje Popeje je zaradi čudovite glasbe, številnih protagonistov, raznolikosti vlog in karakterjev, emocionalne drame in tekočega razvoja dogajanja ena od bolj priljubljenih opernih predstav še danes, na repertoarju številnih evropskih opernih hiš je bolj ali manj redno na sporedu.

Na Slovenskem so jo prvič izvedli v ljubljanski Operi v sezoni 1976/77, režiral jo je hrvaški operni baritonist Vladimir Ruždjak, v Mariboru je bila na sporedu pred desetletjem, ko je bil za dirigentskim pultom prav tako Egon Mihajlović, specialist za baročno glasbo, ki na Akademiji za glasbo v Ljubljani vodi katedro za staro glasbo.

Za študente glasbene akademije in njen baročni orkester bo projekt scenskega postavljanja Kronanja Popeje izziv, pa tudi odgovornost uprizoritve v SNG Opera in balet Ljubljana po več kot 35 letih, tokrat z vsemi elementi historične izvajalske prakse, od načina petja do uporabe historičnega inštrumentarija, kar je za slovenski prostor edinstveno. V vlogi Popeje bosta nastopili Katarina Zorec oziroma Talita Sofija Komelj, Neron bo Ireneja Nejka Čuk, Oktavija Alessandra Tessaro, Ottone Velten Schroeter kot gost, Seneka pa Blaž Stajnko. Jaro Ješe skrbi za scenografijo, Andrea Quadri pa za kostumografijo.