V nadaljevanju preberite: 

Na točki, kjer se zdi, da bo nastopila neka konkretna nedvoumna drža, recimo temu v obliki neke predlagane rešitve – naj bo to abolicionistično veganska drža, o kateri se zdi, da bi iz esejev, iz več razlogov, morala slediti, ali nemara velferistična, redukcionistična ali kakšna druga – avtor privzame nekam abstrakten diskurz, ko govori o »srednji poti med potrebami človeštva in zmožnostmi planeta, na katerem živimo«, ter pojasnjuje razliko med »nekaj gledati« in »nekaj videti«, ki ga izpelje v srečavanje dveh gledanj. Kolikor tovrstna vprašanja odprejo, pogojno rečeno, filozofsko raven problematike, pa se po drugi strani na žalost zdi tudi, da se z njimi izgubi priložnost za poudarjanje tega, kaj vse naj bi odmik od antropocentrizma pomenil v praksi.