Ptuj/Petoviona je krščanske priseljence pričakal kot pogansko mesto

»Priznati moram, da sem počaščen, da sem se s prvim romanom znašel v takšni ugledni družbi finalistov za kresnika,« je z nasmeškom dejal na srečanju vseh kresnikovih finalistov v Botaničnem vrtu in je Delo podelilo nagrado kresnika desetletja romanu Draga Jančarja To noč sem jo videl.

Pater Branko Cestnik, rojen na Hajdini­ pri Ptuju, že osemnajst let službuje kot župnik na Frankolovem. Leta 1986 je vstopil v red klaretincev, ki ga je poslal na študij v Rim in kasneje v noviciat­ v Madrid. Na salezijanski univerzi je magistriral s temo Iskanje Boga v gledališču Eugèna ­Ionesca, od takrat objavlja eseje in kolumne na blogu in v različnih medijih; leta 2016 je pri Celovški Mohorjevi izdal zbirko esejističnih zapisov Manj, ­boljše, tišje.

Njegov romaneskni prvenec Sonce Petovione je impresiven zgodovinski roman o prihodu krščanstva na Ptuj, v katerem spremljamo tri protagoniste: poganskega stotnika Leontida, nubijskega sužnja Atra, pripadnika egiptovskega Serapisovega kulta, in Heliodorja, glavo grške trgovske družine iz Nikomedije, ki v mesto ob Dravi prinese krščanstvo. Kljub različnim verskim prepričanjem jih družita prijateljstvo in pokončna drža v rimskem cesarstvu, ki se po smrti cesarja Marka Avrelija spopada z notranjimi in zunanjepolitičnimi pretresi.


 

Pravijo, da se vsak roman rodi iz podobe, ki avtorja obseda, dokler je ne izpiše. Kaj je bil vaš sprožilec za roman Sonce Petovione?

Podob ali idej je več: spomin na domače kmete, ki so govorili, da je pri globljem oranju treba biti pozoren, saj lahko plug zadene ob kakšen rimski spomenik, pa originalen kip boga Mitre Bikonosca, ki ga hranimo v hajdinskem mitreju in je danes v občinskem grbu, ter še vedno skrivnosten in ne dovolj dognan lik Viktorina Ptujskega, latinskega pisatelja, škofa in mučenca. Ti fragmenti so kar klicali k temu, da jih povežem v barvito in razgibano zgodbo.
 

V času prihoda krščanstva na naša tla in vladavine rimskega cesarja Komoda se dotikate tako vprašanja migracij kot odnosa med religijo in politiko kot pluralnosti med verstvi. Kaj se lahko naučimo iz tistega časa?

Zgodovinarji pravijo, da se je krščanstvo v Panoniji in Noriku zasejalo z migracijami, ki so lahko bile ekonomske ali vojaške. To torej ni bilo načrtno misijonarsko delovanje, temveč priseljevanje posameznikov in družin. V prvi tretjini romana poskušam ujeti trenutek pred in med migracijo. Petoviona nato krščanske priseljence pričaka kot izrazito poganska, po svoje pluralna. Glavni junak se te pluralnosti ne ustraši, temveč jo sprejema kot priložnost.


 

Fascinantno, pravzaprav, kakšen multikulturni center je bil takrat Ptuj/Petoviona?

 
Drugo stoletje v Petovioni sploh fascinira po svoji dinamiki in raznolikosti. Mesto se je širilo in gradilo. S priseljenci so prihajale različne kulture in verstva. Samo na Spodnji Hajdini, ki je takrat tvorila zahodno petovionsko četrt, so arheologi našli ostanke perzijskih, grških, rimskih, egipčanskih in prvotnih keltskih kultov. Oblast je s krovno imperialno ideologijo skrbela, da je vse to nekako delovalo. Vzporednice se narišejo same: migracije in pluralizem so danes izpostavljena tematika. Tudi neko krovno ideologijo imamo.
 

Pravite, da se zgodovinsko roman naslanja na študije o svetem ­Viktorinu Ptujskem, ki nakazujejo,­ da je krščanstvo v Petoviono in s tem v ta del Panonije ter morda tudi Norika prišlo že pred letom 200 s prišleki z Orienta.

V primeru Ptuja oziroma Petovione smo skoraj gotovi, da so prvi kristjani prišli iz Male Azije ali Bližnjega vzhoda in govorili grško. In precej gotovi, da niso prišli po morju prek Ogleja, temveč po kopenski poti Istanbul – Sofija – Niš – Sremska Mitrovica – Ptuj.

Na to kažejo teologija in jezik Viktorina Ptujskega ter odsot­nost oglejskega vpliva. To so bili kristjani, ki so zasnovali prvo skupnost. Pred njimi so zagotovo skozi te kraje že hodili kakšni drugi kristjani. Recimo legionarji med vojaškimi operacijami. Zato v romanu izpostavljam 12. legijo Fulminata z Orienta, v kateri je bilo nekaj več kristjanov in o kateri vemo, da je delovala v Panoniji med letoma 170 in 173, ko se je Rim močno udaril z Germani.


 

Roman je zavidljiva študija družbenopolitičnega dogajanja tistega časa. Kako vam je uspelo umestiti v roman toliko informacij, podatkov, navad pa tudi podrobnosti čaščenja kultov, ne da bi s tem ustavili zgodbo?

Na tej točki je bilo nevarno, da se mi napisano razlije na vse strani. Na koncu bi lahko bilo preveč informacij in premalo zgodbe. Kar nekaj informacij, tudi zanimivih, sem zato ali izpustil ali izbrisal. Recimo, ko sem pisal, kako moji junaki potujejo proti Petovioni skozi antično Murso, to je današnji Osijek, me je pritegnila močna opekarniška dejavnost tega mesta.

Potovanje junakov sem ustavil in dva poslal na sprehod po rimskih opekarniških delavnicah ter med mlakuže, ki so nastale po izkopu gline. Na koncu sem vse to preprosto izbrisal. Tovrstna disciplina, kar zadeva podatke, je rešila zgodbo in roman kot roman. Drug pristop je bil, da sem postavil junake na različna prizorišča: hipodrom, toplice, tržnico, požarišče, gostišče … Zakaj bi se junaka pomenkovala v sivi sobi, ko se lahko v toplem bazenu, mi pa mimogrede spoznamo, kako delujejo rimske toplice?
 

Kako ste si med študijem gradiva razložili podobnosti med verstvi? Ne nazadnje celo rimski vojaški veteran Prob, pripadnik kulta Mitre, kristjanu Heliodorju pravi: 'Sorodni smo si. Sveti kruh in sveto kri oboji uživamo, Očetu luči se oboji približujemo, sožitje med ljudmi različnih narodov in barv kože oboji učimo.'

Velikokrat slišimo, da je krščanstvo kopiralo mitraizem. V antičnih virih najdemo zaznamek, kako se kristjani jezijo na mitraiste, ker slednji preveč posnemajo krščanske obrede. Moramo vedeti, da so se ti kulti in krščanstvo kot religije še oblikovali. Iskali in prečiščevali so liturgične izraze, zoreli v duhovnih uvidih, rasli v humanizmu, se pozicionirali v odnosu do Rima.

V mitraizmu lahko opazimo sledi prikritega monoteizma, novoplatoniki iz tretjega stoletja pa so tako rekoč monoteisti. Verstva so drugo drugemu gledala na dvorišče, in če so pri sosedu našla kaj pomenljivega, so to vključila v svoj sistem izrazov in simbolov. Tak primer je ukrivljena palica. Nosili so jo vedeževalci, mitraistični duhovniki in še kdo. Kristjani so se je sprva branili, nato, v pozni antiki, so tudi krščanski škofje začeli nositi ukrivljene palice.
 

Zdi se, da je najbolj goreča v veri kristjanka Tiana, Heliodorjeva hči, ki na vse druge vere gleda zviška in pravi: 'Resnica je ena, ni jih tisoč. Odrešenik je eden – Kristus! Kristus je resnica in ne običaj!'

V drugem stoletju imamo v krščanstvu v odnosu do poganstva dve smeri; rekel bi Justinovo in Tertulijanovo. Justin, krščanski filozof iz Rima, je v poganstvu videl prvine resnice in odpiral pot dialogu. Tertulijan, pisec iz Kartagine, je bil do poganstva bolj oster, čeprav je vsako človeško dušo teoretično označil za naravno krščansko. V mojem romanu oče Heliodor predstavlja Justinovo držo, hči Tiana pa Tertulijanovo. Tudi klic 'Kristus je resnica in ne običaj' je izvorno Tertulijanov. Danes v Cerkvi ni dosti drugače: ta dva poudarka v odnosu do nevernega sveta sta še vedno živa.
 

Hkrati z likom kristjanke Tiane odprete vprašanje položaja žensk v zgodnjem krščanstvu, v ­bogoslužju nasploh.

Da, Tiana je nekakšna protofeministka, če hočete, čeprav je v to vlogo prisiljena. Enkrat ali dvakrat celo joče, ker mora v tistem ogromnem patriarhalnem morju biti tako v poslu in kot v Cerkvi na vodstvenem položaju …
 

Kakšno je vaše mnenje o vlogi oziroma odrinjenosti žensk v Cerkvi danes?

Ženskega vprašanja v antični ­Cerkvi sem se lotil posebej zavzeto. Prebral sem knjigo španskega zgodovinarja Fernanda Rivasa, prebral tudi sklepna dognanja vatikanske komisije o antičnih diakonisah, saj danes znova razmišljamo, da bi uvedli diakonsko službo za ženske. Mislim, da bi lahko bila oblika ženskega diakonata, kakršnega vidimo pri Tiani, danes spet uvedena.
 

V romanu srečamo tudi vodilnega Mitrinega duhovnika, 'patra Faventina'. Že beseda pater se zdi presenetljiva. Zakaj tako malo vemo o čaščenju Mitre, boga sonca, v tem delu Slovenije?

Mitraizem za razliko od krščanstva ni pustil literarnih sledi. Ker je bil misterijski kult, je bil nauk posredovan osebno in ustno, z učitelja na učenca, kot v Flisarjevem Čarovnikovem vajencu ali pri sodobnih Druzih. Poleg tega se je mitraizem spreminjal. Ko je nastopil v Petovioni, to je bilo v prvi polovici drugega stoletja, še ni bil Sončev kult, v tretjem stoletju pa je že postajal Sončev kult. Danes se na Ptuju nekateri trudijo, da bi oživili izročilo mitraizma.
 

Tudi kult egipčanske Izide, ki naj bi bil prav tako razširjen na teh koncih, spominja na poznejši kult Matere Božje. Kako si to ­razlagate?

Največji Izidin tempelj v Panoniji, pravcati Izejon, je stal v današnjem Sombotelu. Kot priča arheološka najdba, so egiptovsko Izido tudi v Petovioni imenovali Tisočimena. Za razliko od drugih boginj Izida ni bila toliko praktična, kolikor je bila mistična. Poleg tega se je Izidin kult nekoliko odpiral monoteizmu. Ohranjene molitve k Izidi v resnici spominjajo na kasnejše molitve k Devici Mariji. Ni izključeno, da je prav na podlagi Izidinih nastala kakšna stara marijanska molitev. Zanimivo, tudi osebno ime Izidor, ki pomeni dar Izide, antičnim kristjanom ni predstavljalo težav.


 

V pogovoru z Dragom Jančarjem ste omenili, da ste poleg njegovih romanov tudi strasten bralec Alojza Rebule; njegov roman V Sibilinem vetru je prav tako kot vaš postavljen v čas Marka Avrelija in pripoveduje o Nemezianu iz okolice Ptuja, ki je padel v sužnost, ko se je uprl rimski nadvladi.

 
Tudi če ne bi bil Rebulov bralec, bi se pri pisanju Sonca Petovione moral nujno soočiti z njegovim romanom V Sibilinem vetru. (Nasmešek) Rebulova zgodba se namreč dogaja le dobro desetletje pred mojo, v majhnem koščku tudi na antičnem Ptuju. Preračunal sem, da sta njegova junaka Nemezian in Elektra, že kot upokojenca, živela v Petovioni približno med letoma 185 in 190 – čas, ko se v mesto ob Dravi priselijo moji junaki. Nisem mogel, da se moj junak Heliodor ne bi, vsaj za trenutek, srečal z njima ...
 

Zanimivo, da prihajate  iz Hajdine na Ptuju, od koder naj bi bil po Wolframu von Escenbachu tudi Parzival, iskalec svetega grala v istoimenski pesnitvi. Najbrž si tega kraja za iskalca svetega grala ni izbral po naključju?

 
Od Gilgameša naprej literatura išče nekaj, kar bi nam prineslo zmago nad smrtjo. Vesel sem, da je Hajdina tudi preko legende o svetem gralu del tega dogajanja. Čeprav ni znanstveno dokazano, da je Gandin, Parzivalov prednik, živel na Hajdini. Zanimivo, vas domačini še vedno znamo klicati z moško obliko – Hajdin, kar izhaja iz srednjeveškega Gandin.
 

Ste kozmopolit, živeli ste v Italiji, pa tudi v Španiji, v Madridu, in Nemčiji. V  Rimu ste pomagal pri integraciji beguncev leta prej, preden so ti v večjem številu prišli v Slovenijo. Kakšna je bila ta izkušnja, kaj lahko kot nekdo, ki naj bi v svoji veri udejanjal »ljubezen do bližnjega«, sporočite bralcem?

 
Pravzaprav so mnogi rimski samostani tem ljudem nudili pomoč. V Rimu sem bil tesno povezan s skupino takrat še ilegalnih migrantov iz Peruja. Kar pet let sem v okviru Vincencijev zveze dobrote, vsak petek zvečer, od oktobra do maja, po Rimu razvažal vroče makarone za brezdomce in migrante, ki so spali pod mostovi. Takšna izkušnja ostane v srcu.