Imamo malo smisla za humor in ga (očitno) tudi ne pogrešamo
Veliki oder Slovenskega ljudskega gledališča Celje bo od 27. februarja do 12. marca preplavila komedija. Osem tekmovalnih predstav se bo potegovalo za nagrade po presoji strokovne žirije in občinstva, festival Dnevi komedije bo tokrat imel tudi spremljevalni program s koncertom in pogovori z ustvarjalci po vsaki tekmovalni predstavi. Selektorica festivala Alja Predan je sicer kritična do komedijske produkcije v Sloveniji, a je napovedala kakovostno izvedbo 31. festivala muzanja in hahljanja.
V programski knjižici festivala je Alja Predan zapisala, da je bilo na 31. Dneve komedije prijavljenih 19 komedij, od tega šest iz neodvisne produkcije, 13 pa iz skoraj vseh poklicnih gledališč, le SNG Nova Gorica, Anton Podbevšek Teater iz Novega mesta in Mestno gledališče Ptuj niso prijavili komedije. Alja Predan je na festival uvrstila predstave SNG Drama Ljubljana, Mestnega gledališča ljubljanskega, Prešernovega gledališča Kranj, SLG Celje in Krekerja, SiTi teatra BTC. Komedij ni veliko, poleg tega imamo, očitno, pri nas z njo kar težave, kot je razumeti komentar selektorice, ki je zapisala, da »se ne poglablja le vrzel med komercialnim in poklicnim gledališčem, marveč tudi med osrednjimi in obrobnimi gledališkimi hišami. To se kaže tako v izbiri komedijske predloge kakor v profesionalnosti izvedbe«.
V programski knjižici ste zapisali, da je 'raven profesionalnosti nekaterih javnih gledaliških zavodov zdrsnila pod vsakršno sprejemljivo raven'. Kako se to kaže in zakaj se je po vašem mnenju to zgodilo?
To se kaže v nekaterih rezultatih, ki ne dosegajo profesionalnih standardov, kakršnim bi morala slediti gledališča, ki prejemajo javna sredstva. Profesionalna gledališča morajo najprej in predvsem stremeti k umetniškim presežkom. Že res, da jih ni zmeraj lahko doseči, vendar mislim, da je treba osnovno profesionalno raven kakovosti vendarle ohranjati. Spogledovanje s komercialnostjo preverjeno ne obrodi sadov in podleganje tako imenovanemu 'okusu občinstva', o katerem se včasih rado pavšalno govori, ni nič drugega kot podcenjujoč izgovor za lahkoten ter površen premislek in umetniški vložek.
Zakaj teatri ne postavljajo na odre več slovenskih komedij?
Klasično dramsko besedilo nasploh izginja z gledaliških odrov, nadomeščajo ga drugačne besedilne predloge, predelave, dramatizacije ali teksti, ki jih pišejo ustvarjalci med snovalnim procesom. Ta besedila se praviloma izogibajo področju komedije. Vprašali me boste, zakaj. Ne vem, mogoče zato, ker nimamo tako izrazite potrebe po odmiku, ironiji, kot jo imajo nekateri drugi narodi, mogoče preprosto nimamo dovolj talenta za to, mogoče je kriv Aristotel, ki ni zapustil enakovrednega traktata o komediji, kot ga je o tragediji, kaj pa vem … Sodobne izvirne komediografije imamo pri nas zelo malo, med mlajšimi pisci je skoraj ni. Lani, denimo, noben tekst, ki je prispel na natečaj za izvirno komedijo, ni prejel naziva žlahtno komedijsko pero. Pač nimamo najbolj prodornega smisla za humor in ga očitno ne pogrešamo kaj preveč.
Letos ste uvrstili v tekmovalni program kar tri monokomedije. Čemu pripisujete več monokomedij?
Mislim, da ne gre za poseben trend. Nekaj posledic je gotovo pustila epidemija in so produkcije zaradi tega številčno skromnejše, nekaj je žlahtne igralske ambicije po tovrstni reprezentaciji, nekaj pa splet naključij konkretne sezone. Prav mogoče je, da prihodnje leto na Dnevih komedije ne bo nobene monokomedije med tekmovalnimi predstavami. Omenjene tri so se uvrstile v izbor zato, ker – enako kot vse druge uvrščene – ustrezajo osnovnim presojevalskim merilom: so igralsko bravurozne, režijsko profesionalne, dramaturško uravnotežene, likovno usklajene, imajo relevantno predlogo in ne nazadnje dobre strokovne ocene v medijih.
Vsako leto vidite praktično celotno komedijsko produkcijo v državi. Kakšen je odnos profesionalnih gledališč do komedije?
Spremljam precej več kot le komedijsko produkcijo. V razmerju do celote zaseda komedija skromen delež, po mojem mnenju preskromen. Mislim, da ni težava v odnosu profesionalnih gledališč do komedije. Ta jih večinoma v svojih repertoarjih dokaj redno načrtujejo. Mislim, da je težje priti do dobrega besedila in ustvarjalcev, ki so voljni ali vešči inscenacije tega žanra. Komedija daje manj manevrskega prostora za vsakovrstne avtorske odklone. Je zvrst s svojimi zakonitostmi, ki jih je treba najprej poznati, nato pa po njenih osnovnih strunah igrati tako pri režiji, dramaturgiji in igri, sicer kot ustvarjalec skoraj gotovo pogoriš. Poleg tega mora seveda vsak, ki se loteva komedije, imeti dve stvari: občutek za pravo mero in vsaj kanec smisla za humor. Pa smo spet tam.
Kakšna je prihodnost komedije pri nas?
To je vprašanje za vedeževalko. Oziroma drugače, to je vprašanje za umetniške vodje slovenskih poklicnih gledališč. Ti imajo škarje in platno pri izbiri repertoarjev in ustvarjalnih ekip. Celjsko gledališče bienalno razpisuje natečaj za žlahtno komedijsko pero, to je gotovo ena od poti, kako priti do nove, izvirne komedije. Svet, v katerem živimo, in prostor, v katerega smo umeščeni, nam poleg grozljivosti in vsakodnevnih tragedij ponujata tudi precej gradiva, ki bi ga lahko šaljivo razgaljali na odrih ali satirično rešetali, kot sta pred sto leti počela Cankar ali za njim Dario Fo.
Kaj lahko pričakujemo na 31. Dnevih komedije? Kaj bi najbolj priporočili?
Program bo po mojem kljub vsemu zelo kakovosten. Celjsko občinstvo si bo lahko ogledalo nekatere najbolj priljubljene in najuglednejše slovenske igralke in igralce. Ti se bodo v monoloških nastopih z ironično avtorefleksijo spopadli z razmislekom o igralskem poklicu in poslanstvu ter pokazali vso svojo igralsko bravuroznost ter občutek za mero, ki je za dobro komedijo ključen. Ostale komedije so večinoma aktualne, družbenokritične in satirične, kar je v danih časih hvalevredno, obenem pa bomo videli tudi take, ki smešijo medčloveške odnose, partnerske težave in vsakršno izpraznjenost našega časa. Tako da priporočam prav vse.
Program 31. Dnevov komedije
Na festivalu bodo na ogled tekmovalne predstave Nikoli ni prepozno Jere Ivanc in Žana Papiča (Kreker, SiTi Teater BTC, režija Luka Marcen), Veliki diktator Charlieja Chaplina (SNG Drama Ljubljana, režija Diego de Brea), MandićCirkus (oblečen) Bojana Jablanovca in Marka Mandića (Via Negativa, SNG Drama Ljubljana, režija Bojan Jablanovec), Vse zastonj! Vse zastonj! Daria Foja (Prešernovo gledališče Kranj, režija Ajda Valcl), Bog masakra Yasmine Reza (Mestno gledališče ljubljansko, režija Diego de Brea), Poglej me! Williama Missouri Downsa (SLG Celje, režija Luka Marcen), Shakespeare Stevena Berkoffa (MGL, avtor uprizoritvene zamisli Sebastian Cavazza), Party Sally Potter (SNG Drama Ljubljana, režija Ivica Buljan).
V spremljevalnem programu bo poleg pogovorov z ustvarjalci po vsaki tekmovalni predstavi še koncert skupine Los Hermanos muy simpáticos, katere vokalist je prvak celjskega gledališča Branko Završan. Festival se bo sklenil s podelitvijo nagrad in nastopom Tadeja Toša 12. marca.
