Razstava v predstavi, predstava v razstavi

Gledališko sezono Intima v SNG Drama Ljubljana v soboto na velikem odru nadaljujejo s krstno uprizoritvijo po naročilu napisane igre pesnika in dramatika Iva Svetine V imenu matere v režiji stalnega gosta Drame Ivice Buljana. V Drami so povedali, da je to delo prvo in prelomno gledališko srečanje Iva Svetine, Ivice Buljana in slikarskega kolektiva Irwin: uprizoritev je hkrati razstava novih umetniških del slikarskega kolektiva Irwin ­Kapital 2018.

Ko je včeraj ravnatelj Drame Igor Samobor spregovoril o sobotni premieri na velikem odru, je povedal, da napoveduje dogodek, ki bo več kot predstava, »veličasten večer«: na odru bodo ponudili gledalcem sago o družini Santini, skoraj dokumentarno dramo na ozadju stoletja vojn, ideologij in nastajanja držav, zgodbo o rodu izpod Stola na Gorenjskem, iz katerega je izhajala tudi Prešernova mati Mina.

Ta rod ni hotel biti pasivni opazovalec zgodovine, ampak je poskušal postati njen sooblikovalec. Samobor je dodal, da bo nastopilo veliko igralcev, članom Draminega ansambla se bodo namreč pridružili člani celotnega letnika AGRFT, kar bo za mlade igralce odlična izkušnja.
 

Predstava v razstavi – in narobe

Uprizoritev daje »galerijo likov, dogodkov, ljubezni, tradicije, pripadnosti, smrti« in – kakor hoče kdo videti – razstavo v predstavi oziroma predstavo v razstavi, saj bo tokrat scenografija – na režiserjevo pobudo – pravzaprav razstava: pol ure pred vsako predstavo in med odmorom bo na velikem odru vodeni ogled po razstavi Kapital 2018.

Oder bo po ravnateljevih besedah torej postal galerija zgodovine prejšnjega stoletja.
Član skupine Irwin Roman Uranjek je povedal, da je razstava Kapital 2018 Irwinov najbolj ambiciozni projekt letos, spomnil je tudi, da so irwinovci znamenito razstavo Kapital v Berlinu, na katero se tokratna postavitev navezuje, odprli ravno leta 1991, v času, ko se dogajanje drame V imenu matere konča.

Kontekst in dejstvo, da je razstava – slike iz serije Was ist Kunst (Kaj je umetnost) in živalske trofeje enakovredno tvorijo skupno kompozicijo – kot readymade vključena v realnost predstave, po besedah skupine nadgrajuje kapital, ki ga prinaša iz preteklosti, tako da ponudi nov pogled nanj. Ustvarjalce bo na odru poosebljal igralec Marko Mandić.
 

Dokumentarna saga

Svetina je o zgodbi o rodu, ki je »v sebi nosil temno, strupeno seme, ki je marsikoga iz te rodbine vodilo v samomor, zato je samomor na začetku in koncu zgodbe«, povedal, da jo je pisal »počasi in z muko«. Njegova drama govori o rodu, ki se, ko se stoletje dopolni in Slovenci dobimo samostojno državo, zbere na neobveznem nedeljskem klepetu avgustovskega popoldneva, pri čemer se stoletna zgodovina rodu in naroda zavrti kot na vrtiljaku.

V gledališkem listu je zgodovinar Božo Repe zapisal, da je V imenu matere »zgodovina zadnjega stoletja, povedana skozi družinsko dramo. Ali pač obratno. Družinska drama, ki temelji na resničnih zgodovinskih dogodkih, tako svetovnih kot lokalnih«. Dodal je: »Tako liki kot dogodki v drami so resnični in prikazujejo življenjsko usodo protagonistov, njihovo vpetost v čas in izzive, ki jih prinaša zgodovina.«

Kritik Matej Bogataj pa V imenu matere opredeli kot »dokumentarno sago, v kateri Svetina zbere in preplete osebe iz različnih časov in jih potisne v brezčasno kapsulo, 'združi kraljestvo živih in mrtvih, kot bi hotel pokazati, da so z distanciranega gledišča vse usode enakovredne, enako nepomembne, in nasprotno, vse pomembne, vendar neobstojne, kot kosci in okruški v mozaiku, ki ga počasi zasiplje pesek pozabe'.«

Buljan, ki je povedal, da ju s Svetino druži bratstvo, fraternite, je razložil, da je v avtorjevem besedilu videl »poskus razumevanja umetniških, političnih, kulturoloških in civilizacijskih sprememb v tem prostoru skozi 20. stoletje z namenom razumeti, kje smo danes. Z zgodovino ene družine izvemo vse o vsem stoletju.« V predstavi je Buljan hotel potovati tudi skozi gledališke smeri 20. stoletja, od romantične simbolistične drame, prek socialne drame in eksistencializma, do postdramskega gledališča, tudi zato, je dodal, je veliki finale dela postresničen.

Umetniški svetovalec uprizoritve je Robert Waltl, dramaturginja Mojca Kranjc, ki je uredila tudi zelo obsežen gledališki list (ta v drugem delu prinaša Dosje o umetniški poti Jerneja Šugmana), kostumografijo podpisuje Ana Savić Gecan, glasbo skladatelj Mitja Vrhovnik Smrekar, oblikovalca svetlobe in videa sta sonda57 in Toni Soprano Meneglejte, lektor Arko, asistent režiserja Luka Marcen in asistentka kostumografke Sara Smrajc Žnidarčič.