Vrhunska igralka izjemnega spektra
Borštnikov prstan, najvišja igralska nagrada, dolgoletni članici Slovenskega mladinskega gledališča
Odpri galerijo
Marinka Štern si je včeraj že pomerila Borštnikov prstan. Foto Tadej Regent
»Zmedena sem, tako kot vedno, zdaj pravzaprav še bolj. Seveda je to najvišje priznanje, zato sem zelo vesela, težko v tem trenutku rečem še kaj drugega,« je včeraj v smehu dejala igralka Marinka Štern, ki si bo letos nadela najvišje igralsko priznanje, Borštnikov prstan.
Njen prvi spomin na gledališče sega v obdobje, ko je bila »še čisto majhna in sta jo ob obisku v Ljubljani teti peljali na predstavo«. Na sprejemnem izpitu na AGRFT jo je Stane Sever resno vprašal, kaj se bo zgodilo, če bo naredila izpit in postala igralka ter nato naletela na težave – njen odgovor, kot je dejala včeraj, je bil: Se bom pač spopadla z njimi.
In se je, vedno zelo odločno, predvsem v Slovenskem mladinskem gledališču, kjer se je zaposlila takoj po diplomi in mu ostala zvesta do upokojitve. V tej gledališki hiši je ustvarila okoli 80 vlog, po začetnih predstavah, ki so bile namenjene predvsem otroškemu in mladinskemu občinstvu, tudi vrsto antoloških.
Sem nedvomno spadajo Peržani, Missa in a minor, Ujetniki svobode, Šeherezada, Odisej in sin ali Svet in dom, Susn, Naloga, Fragile!, Eno in drugo, Zločin in kazen … In seveda Zločin na Kozjem otoku Uga Bettija v režiji Paola Magellija, vloga Pie je ena od njenih najljubših: »Magelli je takoj ugotovil, kakšna sem, in mi pustil, da sem lik odigrala po lastnem preudarku in z vso občutljivostjo.«
Povezati nepovezljivo
V več kot petih desetletjih je veliko nastopala v drugih gledališčih, recimo v Pekarni, Eksperimentalnem gledališču Glej, Koreodrami, Prešernovem gledališču Kranj, Café teatru, Bunkerju, Mestnem gledališču Ptuj ... in sodelovala s številnimi eminentnimi režiserji, kot so Ljubiša Ristić, Dušan Jovanović, Janez Pipan, Vito Taufer, Matjaž Pograjc, Eduard Miler, Tomaž Pandur, Tomi Janežič, Diego de Brea, Jernej Lorenci in Matjaž Farič. Številne vloge je interpretirala tudi na filmu, radiu in televiziji, danes jo številni gledalci, predvsem mlajših generacij, poznajo predvsem kot protagonistko različnih vlog v aktualnih televizijskih serijah.
Člani strokovne žirije so v utemeljitvi za podelitev Borštnikovega prstana zapisali, da je Marinka Štern vrhunska igralka izjemnega spektra, ki je predana igralskim kreacijam. V ustvarjalno bogati karieri je blestela v velikih in malih vlogah v vrsti legendarnih predstav, ki so vzpostavile ime in sloves slovenskega sodobnega gledališča. »Je suverena igralka, ki je vedno pripravljena iz neznanega narediti znano, povezati nepovezljivo, predvsem pa z natančno igralsko prezenco začarati in včasih kar uročiti gledalke in gledalce.«
»Vseh vlog sem se lotila z enako zavzetostjo, čeprav je moj nastop na odru včasih trajal samo tri minute. Če sem hotela tiste tri minute izkoristiti, je bilo treba delati enako ali celo bolj intenzivno kot pri velikih vlogah. Ko preberem besedilo, vidim, od kod je oseba, ki jo igram. Potem pa grem in jo iščem, dokler je ne najdem,« so člani komisije navedli njen pristop k oblikovanju odrskega lika. In vendar je po izjemni karieri še vedno neposredna in duhovita. Včeraj je dejala, da »v gledališču naredi še najmanj škode. Če ga kje polomi ali ji zadeve spolzijo iz rok, se gledalci samo nasmejejo, kar je pravzaprav že zelo veliko.«
Njen prvi spomin na gledališče sega v obdobje, ko je bila »še čisto majhna in sta jo ob obisku v Ljubljani teti peljali na predstavo«. Na sprejemnem izpitu na AGRFT jo je Stane Sever resno vprašal, kaj se bo zgodilo, če bo naredila izpit in postala igralka ter nato naletela na težave – njen odgovor, kot je dejala včeraj, je bil: Se bom pač spopadla z njimi.
In se je, vedno zelo odločno, predvsem v Slovenskem mladinskem gledališču, kjer se je zaposlila takoj po diplomi in mu ostala zvesta do upokojitve. V tej gledališki hiši je ustvarila okoli 80 vlog, po začetnih predstavah, ki so bile namenjene predvsem otroškemu in mladinskemu občinstvu, tudi vrsto antoloških.
Sem nedvomno spadajo Peržani, Missa in a minor, Ujetniki svobode, Šeherezada, Odisej in sin ali Svet in dom, Susn, Naloga, Fragile!, Eno in drugo, Zločin in kazen … In seveda Zločin na Kozjem otoku Uga Bettija v režiji Paola Magellija, vloga Pie je ena od njenih najljubših: »Magelli je takoj ugotovil, kakšna sem, in mi pustil, da sem lik odigrala po lastnem preudarku in z vso občutljivostjo.«
Povezati nepovezljivo
V več kot petih desetletjih je veliko nastopala v drugih gledališčih, recimo v Pekarni, Eksperimentalnem gledališču Glej, Koreodrami, Prešernovem gledališču Kranj, Café teatru, Bunkerju, Mestnem gledališču Ptuj ... in sodelovala s številnimi eminentnimi režiserji, kot so Ljubiša Ristić, Dušan Jovanović, Janez Pipan, Vito Taufer, Matjaž Pograjc, Eduard Miler, Tomaž Pandur, Tomi Janežič, Diego de Brea, Jernej Lorenci in Matjaž Farič. Številne vloge je interpretirala tudi na filmu, radiu in televiziji, danes jo številni gledalci, predvsem mlajših generacij, poznajo predvsem kot protagonistko različnih vlog v aktualnih televizijskih serijah.
Člani strokovne žirije so v utemeljitvi za podelitev Borštnikovega prstana zapisali, da je Marinka Štern vrhunska igralka izjemnega spektra, ki je predana igralskim kreacijam. V ustvarjalno bogati karieri je blestela v velikih in malih vlogah v vrsti legendarnih predstav, ki so vzpostavile ime in sloves slovenskega sodobnega gledališča. »Je suverena igralka, ki je vedno pripravljena iz neznanega narediti znano, povezati nepovezljivo, predvsem pa z natančno igralsko prezenco začarati in včasih kar uročiti gledalke in gledalce.«
»Vseh vlog sem se lotila z enako zavzetostjo, čeprav je moj nastop na odru včasih trajal samo tri minute. Če sem hotela tiste tri minute izkoristiti, je bilo treba delati enako ali celo bolj intenzivno kot pri velikih vlogah. Ko preberem besedilo, vidim, od kod je oseba, ki jo igram. Potem pa grem in jo iščem, dokler je ne najdem,« so člani komisije navedli njen pristop k oblikovanju odrskega lika. In vendar je po izjemni karieri še vedno neposredna in duhovita. Včeraj je dejala, da »v gledališču naredi še najmanj škode. Če ga kje polomi ali ji zadeve spolzijo iz rok, se gledalci samo nasmejejo, kar je pravzaprav že zelo veliko.«
