Lado Smrekar (1928–2020)

Ni nam zapustil v varovanje zgolj monumentalnega objekta nekdanjega samostana, monumentalno bo za vedno ostalo njegovo poslanstvo umetnosti.
Fotografija: FOTO Uroš Abram
Odpri galerijo
FOTO Uroš Abram

Ko v hladnih in meglenih novembrskih jutrih svetloba počasi obriše veduto nekdanjega cistercijanskega samostana v Kostanjevici na Krki, se ta kot ptič feniks narahlo dvigne nad lirično dolenjsko pokrajino. Letos je ta podoba nenavadno dolgo vztrajala, potem pa je v prvih decembrskih dneh do nas prišla novica, da je dan po 92. rojstnem dnevu za vedno odšel izjemen pedagog in vsestranski kulturni delavec Lado Smrekar. Zadnjih sedemdeset let sta bila Kostanjevica na Krki in Lado Smrekar neločljivo povezana. Ni bilo mogoče resno govoriti o enem, ne da bi omenili tudi drugega.

Smrekar je sicer profesorsko službovanje začel v Sarajevu leta 1950, nadaljeval v Artičah, nato pa leta 1953 prišel kot učitelj v Kostanjevico na Krki in tu ostal za vedno. Ob mnogih priložnostih je rad povedal, da se je ob prvem pogledu na obris otoka z Jakobovo cerkvijo v ospredju v to zasanjano mestece zaljubil na prvi pogled. Takoj se je aktivno vključil v dramsko sekcijo krajevnega društva in s študijami gledaliških uprizoritev začel pripravljati predstave. Ko je leta 1956 ustanovil Dolenjski kulturni festival, so bile prav te gledališke predstave jedro programa, kar 26 jih je v vseh letih nastalo pod njegovo režisersko palico, z najbolj uspešnima, Miklovo Zalo (1966) in Divjim lovcem (1968), so gostovali na 33 odrih po Sloveniji pa tudi v Celovcu, Trstu in Zagrebu.
S festivalskim dogajanjem je privabljal v Kostanjevico številne umetnike raznih žanrov in tako v tem delu Slovenije načrtno gradil močno kulturno središče. To je bil enostavno del njega in življenja njegove družine, umetniki pa so se z veseljem odzivali in mnogi radi vračali. Med njimi denimo Tone Kralj, Božidar Jakac, Alojz Gradnik, Janez Menart in mnogi drugi.

Ko je leta 1956 postal ravnatelj tukajšnje šole, je najprej z edukacijskim namenom po šolskih hodnikih razstavljal dela znanih slovenskih likovnih umetnikov, a po nekaj redakcijah postavitve je to postala pomembna referenčna zbirka slovenske likovne umetnosti 20. stoletja in zibelka kasnejše muzejske dejavnosti. Dve leti kasneje je v prostorih nekdanjega ministerialnega dvorca na otoku vzpostavil novo razstavišče, kasneje poimenovano Lamutov likovni salon, kjer je pripravil več kot 130 razstav, tudi antologijske, kakršna je bila leta 1972 razstava Franceta Goršeta. Ko je leta 1960 kot soustanovitelj pristopil k realizaciji mednarodnega kiparskega simpozija Forma viva, ki se je odvijal okrog takrat močno poškodovanega nekdanjega samostana, je bilo jasno, da so to zametki ustanavljanja novega, močnega, policentrično naravnanega kulturnega centra državnega pomena. V stremljenju k združevanju pedagoškega in muzejskega dela je leta 1969 ustanovil še Grafični bienale jugoslovanskih otrok in vzgajal bodoče občinstvo.

Kot poklicanega poslanstva se je lotil prenove kompleksa nekdanjega cistercijanskega samostana, ki je devastiran propadal. Z neverjetno karizmo, sposobnostjo prepričevanja ljudi o svoji viziji, mreženjem podpornikov različnih branž, intenzivnim sodelovanjem s konservatorsko stroko in nenehno prisotnostjo na terenu se je dobesedno iz pepela na novo dvigoval po obsegu eden od največjih kulturnih centrov v takratni državi. To ni nekaj, kar lahko v petek popoldne pustiš v pisarni, za to enostavno živiš, in Lado Smrekar je. Ko je obnova, ki traja še danes, dovoljevala prve resne premike v kontekstu institualizacije in profesionalizacije dejavnosti, so decembra 1974 prvič postavili zbirke Jožeta Gorjupa, Toneta Kralja in Božidarja Jakca. Po slednjem je kasneje galerija dobila ime. Galerijo je v naslednjih letih nadgradil še s postavitvami zbirk Zorana Didka, Franceta Kralja, Franceta Goršeta in Janeza Boljke ter dogovorom z bližnjim samostanom Pleterje za Pletersko zbirko starih mojstrov kot dolgoročno posojilo. Ob tem je ves čas z vestnimi publicističnimi zapisi utrjeval podobo njegove ljube Kostanjevice, uredil zajetno monografijo Jožeta Mlinariča Kostanjeviška opatija 1234–1786 in zbornik Krško skozi čas.

Bil je tudi aktiven družbeni delavec in je med drugim deloval kot predsednik sveta za kulturo okraja Novo mesto, bil predsednik Kulturne skupnosti Krško, ko so tam gradili kulturni dom, bil član predsedstva Zveze kulturnih organizacij Slovenije, programskega sveta za kulturne oddaje pri RTV Ljubljana, izdajateljskega sveta Časopisno-založniškega podjetja Delo, akademijskega sveta Akademije za likovno umetnost v Ljubljani.
Za svoje delo je leta 1958 prejel Žagarjevo, leta 1986 Valvasorjevo nagrado, leta 1994 pa srebrni častni znak svobode Republike Slovenije za zasluge, dosežene na področju likovne umetnosti in pri ohranjanju slovenske kulturne dediščine ter za prispevek k mednarodnemu uveljavljanju Slovenije na področju umetnosti.

Ni nam zapustil v varovanje zgolj monumentalnega objekta nekdanjega samostana, monumentalno bo za vedno ostalo poslanstvo umetnosti, ki ga je več kot petdeset let neutrudno koval Lado Smrekar. Za naš boljši včeraj, lepši danes in pokončni jutri. Umetnost je slavospev življenju, so dejali ob odprtju galerije, zato naj ne preseneti, če se boste na dolgih arkadnih hodnikih Galerije Božidar Jakac z Ladom Smrekarjem še srečevali.

Komentarji: