Medvojno odporništvo, skrito za zidovi Nuka
Narodna in univerzitetna knjižnica je do leta 1944, ko je nanjo padlo nemško letalo, nemoteno delovala.
Odpri galerijo
Na razstavi v Plečnikovi hiši so med drugim arhitektovi načrti Nuka in fotografije gradnje. FOTO: Voranc Vogel/Delo
Nuk je bil med drugo svetovno vojno varno mesto in do 29. januarja leta 1944 je nemoteno deloval. Takrat je zaradi okvare motorja na zgradbo strmoglavilo italijansko poštno letalo v nemški službi – zgorela je velika čitalnica, uničenih je bilo več kot 50.000 knjig. Ob 75. obletnici tega tragičnega dogodka so v Plečnikovi hiši v Ljubljani odprli razstavo Plečnikov Nuk, ki predstavlja dolgoletna prizadevanja za gradnjo univerzitetne knjižnice, Plečnikove načrte in življenje knjižnice med vojno.
Na razstavi, ki jo je pripravil Žiga Cerkvenik iz Nuka, je kar nekaj gradiva prikazanega prvič, med drugim nedavno odkrite fotografije v Nuku s slovesnosti ob začetku gradnje leta 1936 ter fotografije, ki so nastale takoj po padcu letala in prikazujejo povzročeno škodo. Obiskovalci si lahko ogledajo tudi nekaj od požara ožganih in rešenih knjig ter dva ohranjena kosa nemškega letala. Ker so čitalnico le pet dni pred nesrečo zaradi pomanjkanja kurjave zaprli za javnost, je poleg posadke letala umrl le en človek. Knjižničarji so se kmalu lotili saniranja poškodovanih knjig. Do jeseni je bila stavba za silo urejena – z izjemo velike čitalnice, ki so jo na slavnostnem dogodku odprli za javnost 8. februarja 1947.
Plečnik je svojo vizijo knjižnične stavbe kot svetišča, posvečenega znanju, objavil že leta 1930. Začetek gradnje leta 1936 je spremljalo vzneseno ozračje, o čemer priča zapis Tineta Debeljaka: »Največji dogodek v naši kulturni politiki tega leta je bil trenutek, ko je te dni naš ban g. dr. Marko Natlačen zasadil prvo lopato za zgraditev vseučiliške knjižnice na zemljišču nekdanjega knežjega dvorca na Turjaškem trgu … Slovenska vseučiliška knjižnica se gradi in ni ga več, ki bi nas mogel pri tem ovirati ali nas morda celo ukaniti!«
Druga svetovna vojna je ogrozila skoraj končan projekt Nuka. Vodstvu univerze je nazadnje uspelo doseči, da poslopje ni bilo zaseženo, četudi so v delu stavbe že bivali vojaki. Nuk je takrat odigral pomembno vlogo v odporniškem gibanju, in to tako konspirativno, da dogajanje ni bilo znano niti zaposlenim. V knjižnici je bila javka za ilegalni tisk; pri vsakovrstnih akcijah, od pisanja grafitov in trosenja propagandnih letakov do številnih skrivnih sestankov, branj prepovedane literature, tečajev ravnanja z orožjem ter skrivanja hrane, gradiva in ilegalcev, so, vsak zase, sodelovali skoraj vsi člani kolektiva. »Če ne bi bila NUK pravo mravljišče, kamor je vsako uro prihajalo in iz nje odhajalo mnogo ljudi, bi se naše delo kmalu razkrilo, v taki gneči pa je teklo nenavadno dolgo,« je zapisala takratna knjižničarka Vida Gaspari Tausig.
Razstavo spremlja vrsta zanimivih dogodkov, od vodstva po njej z avtorjem Žigo Cerkvenikom do pogovora o življenju v knjižnici in mestu med vojno. Med tako imenovanim ilegalnim nočnim ogledom Nuka bo mogoče podoživeti dogajanje, ko so tam skrivali ilegalce, za katere je bilo zaradi njihovega odporniškega aktivizma spanje doma prenevarno. Med vojno je bil v knjižnici na podstrešju prostor, ki so mu rekli bunker. Tam je lahko prespalo tudi 30 ljudi hkrati, in to na posteljnini.
Kako je med vojno potekalo skrivanje ilegalcev? Hišnik je zaklepal knjižnico ob 20. uri, policijska ura je bila ob 21. in malo pred tem so prenočevalci začeli krožiti okrog knjižnice. Ko so bili zbrani vsi predvideni kandidati za spanje, jim je odporniški aktivist Mitja Vošnjak odklenil glavna vhodna vrata, ilegalce pa je spuščala v notranjost knjižničarka Vida Gaspari Tausig. Ko se je o nočnem bivališču že preveč razvedelo in je postalo nevarno, so pripravili drugo v enem od skladišč, ga obdali z gorami vezanih letnikov časopisov in revij, v njem pa ni bilo več posteljnine, temveč so za vzglavnike uporabljali knjige ... Tu je lahko prenočilo pet ljudi, morda kakšen več.
V Nuku je bila ena izmed glavnih kulturniških javk za tehniko, literaturo so prinašali kurirji iz centralne tehnike, po sto ali več kot sto izvodov. Centralna tehnika je bil tehnični aparat, ki ga je že pred vojno organizirala KPS za skrivno tiskanje glasil in letakov, za zveze, ponarejanje listin ipd. V Nuku so to literaturo nato delili in odnašali v muzej, na univerzo, novinarjem, v gledališče itd. Trije izvodi so ostali v Nuku. Ilegalno propagandno gradivo so skrivali med druge časopise in knjige. Zaradi velikosti poslopja in številnih skladišč je bil Nuk kot nalašč za varno skrivanje gradiva v tako rekoč neizmernih količinah.
Trije knjižničarji – Ludvik Thuma, Avgust Pirjevec in Jože Rus – so svoje odporništvo plačali z življenjem.
Knjižnice in druge javne dobrine jemljemo za samoumevne, njihovega pomena tako za posameznika kot za narodno identiteto se zavemo šele v situacijah, ko se zgodi nekaj tragičnega. Nuk zaradi prostorske stiske poka po šivih že več kot pol stoletja, zato je nerazumljivo, da projekt Nuk II še ni realiziran, in tudi ni znano, kdaj sploh bo.
Arhitekturni projekt za Nuk II biroja Bevk Perović je mednarodna komisija izbrala že leta 2012, pred tem pa je bil z odločitvijo vlade razveljavljen dve desetletji star projekt Nuk II arhitekta Marka Mušiča zaradi zastarelosti. Država kot investitor še vedno ne namerava začeti gradnje. Bo razpisan še tretji natečaj?
Na razstavi, ki jo je pripravil Žiga Cerkvenik iz Nuka, je kar nekaj gradiva prikazanega prvič, med drugim nedavno odkrite fotografije v Nuku s slovesnosti ob začetku gradnje leta 1936 ter fotografije, ki so nastale takoj po padcu letala in prikazujejo povzročeno škodo. Obiskovalci si lahko ogledajo tudi nekaj od požara ožganih in rešenih knjig ter dva ohranjena kosa nemškega letala. Ker so čitalnico le pet dni pred nesrečo zaradi pomanjkanja kurjave zaprli za javnost, je poleg posadke letala umrl le en človek. Knjižničarji so se kmalu lotili saniranja poškodovanih knjig. Do jeseni je bila stavba za silo urejena – z izjemo velike čitalnice, ki so jo na slavnostnem dogodku odprli za javnost 8. februarja 1947.
Zasajena prva lopata
Plečnik je svojo vizijo knjižnične stavbe kot svetišča, posvečenega znanju, objavil že leta 1930. Začetek gradnje leta 1936 je spremljalo vzneseno ozračje, o čemer priča zapis Tineta Debeljaka: »Največji dogodek v naši kulturni politiki tega leta je bil trenutek, ko je te dni naš ban g. dr. Marko Natlačen zasadil prvo lopato za zgraditev vseučiliške knjižnice na zemljišču nekdanjega knežjega dvorca na Turjaškem trgu … Slovenska vseučiliška knjižnica se gradi in ni ga več, ki bi nas mogel pri tem ovirati ali nas morda celo ukaniti!«
Gradnjo Narodne in univerzitetne knjižnice je spremljala vznesenost. Fotografija je nastala leta 1937. FOTO: Peter Naglič
Druga svetovna vojna je ogrozila skoraj končan projekt Nuka. Vodstvu univerze je nazadnje uspelo doseči, da poslopje ni bilo zaseženo, četudi so v delu stavbe že bivali vojaki. Nuk je takrat odigral pomembno vlogo v odporniškem gibanju, in to tako konspirativno, da dogajanje ni bilo znano niti zaposlenim. V knjižnici je bila javka za ilegalni tisk; pri vsakovrstnih akcijah, od pisanja grafitov in trosenja propagandnih letakov do številnih skrivnih sestankov, branj prepovedane literature, tečajev ravnanja z orožjem ter skrivanja hrane, gradiva in ilegalcev, so, vsak zase, sodelovali skoraj vsi člani kolektiva. »Če ne bi bila NUK pravo mravljišče, kamor je vsako uro prihajalo in iz nje odhajalo mnogo ljudi, bi se naše delo kmalu razkrilo, v taki gneči pa je teklo nenavadno dolgo,« je zapisala takratna knjižničarka Vida Gaspari Tausig.
Skrivališče ilegalcev
Razstavo spremlja vrsta zanimivih dogodkov, od vodstva po njej z avtorjem Žigo Cerkvenikom do pogovora o življenju v knjižnici in mestu med vojno. Med tako imenovanim ilegalnim nočnim ogledom Nuka bo mogoče podoživeti dogajanje, ko so tam skrivali ilegalce, za katere je bilo zaradi njihovega odporniškega aktivizma spanje doma prenevarno. Med vojno je bil v knjižnici na podstrešju prostor, ki so mu rekli bunker. Tam je lahko prespalo tudi 30 ljudi hkrati, in to na posteljnini.
Ob padcu nemškega letala na Nuk leta 1944 je bilo v požaru uničenih več kot 50.000 knjig, poškodovane so knjižničarji reševali, kolikor se je dalo. FOTO: Voranc Vogel/Delo
Kako je med vojno potekalo skrivanje ilegalcev? Hišnik je zaklepal knjižnico ob 20. uri, policijska ura je bila ob 21. in malo pred tem so prenočevalci začeli krožiti okrog knjižnice. Ko so bili zbrani vsi predvideni kandidati za spanje, jim je odporniški aktivist Mitja Vošnjak odklenil glavna vhodna vrata, ilegalce pa je spuščala v notranjost knjižničarka Vida Gaspari Tausig. Ko se je o nočnem bivališču že preveč razvedelo in je postalo nevarno, so pripravili drugo v enem od skladišč, ga obdali z gorami vezanih letnikov časopisov in revij, v njem pa ni bilo več posteljnine, temveč so za vzglavnike uporabljali knjige ... Tu je lahko prenočilo pet ljudi, morda kakšen več.
Prepovedano gradivo
V Nuku je bila ena izmed glavnih kulturniških javk za tehniko, literaturo so prinašali kurirji iz centralne tehnike, po sto ali več kot sto izvodov. Centralna tehnika je bil tehnični aparat, ki ga je že pred vojno organizirala KPS za skrivno tiskanje glasil in letakov, za zveze, ponarejanje listin ipd. V Nuku so to literaturo nato delili in odnašali v muzej, na univerzo, novinarjem, v gledališče itd. Trije izvodi so ostali v Nuku. Ilegalno propagandno gradivo so skrivali med druge časopise in knjige. Zaradi velikosti poslopja in številnih skladišč je bil Nuk kot nalašč za varno skrivanje gradiva v tako rekoč neizmernih količinah.
Trije knjižničarji – Ludvik Thuma, Avgust Pirjevec in Jože Rus – so svoje odporništvo plačali z življenjem.
Kdaj Nuk II?
Knjižnice in druge javne dobrine jemljemo za samoumevne, njihovega pomena tako za posameznika kot za narodno identiteto se zavemo šele v situacijah, ko se zgodi nekaj tragičnega. Nuk zaradi prostorske stiske poka po šivih že več kot pol stoletja, zato je nerazumljivo, da projekt Nuk II še ni realiziran, in tudi ni znano, kdaj sploh bo.
Arhitekturni projekt za Nuk II biroja Bevk Perović je mednarodna komisija izbrala že leta 2012, pred tem pa je bil z odločitvijo vlade razveljavljen dve desetletji star projekt Nuk II arhitekta Marka Mušiča zaradi zastarelosti. Država kot investitor še vedno ne namerava začeti gradnje. Bo razpisan še tretji natečaj?
