Slovenci, začenjajo se novi časi ...

Razstava o triletnem obdobju po koncu prve svetovne vojne, ki je bilo eno izmed najbolj prelomnih v slovenski zgodovini.
Fotografija: Regent Aleksander Karađorđević je junija 1920 prvič uradno obiskal Ljubljano (na fotografiji zapušča univerzo) in več krajev na Gorenjskem in Štajerskem. FOTO: Zgodovinski arhiv Ljubljana
Odpri galerijo
Regent Aleksander Karađorđević je junija 1920 prvič uradno obiskal Ljubljano (na fotografiji zapušča univerzo) in več krajev na Gorenjskem in Štajerskem. FOTO: Zgodovinski arhiv Ljubljana

Prva tri leta po koncu prve svetovne vojne, ko so bile z rapalsko pogodbo in koroškim plebiscitom določene meje nove države, Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, so bila med prelomnejšimi v slovenski zgodovini. Razstavo o tem času si je od včeraj mogoče ogledati v Zgodovinskem atriju Mestne hiše v Ljubljani.

Razstava Slovenci, začenjajo se novi časi ... (1918–1920) je tretja in zadnja, ki jih je v zadnjem času pripravil Zgodovinski arhiv Ljubljana na temo prve svetovne vojne. To je tudi osrednji dogodek ob praznovanju 120-letnice obstoja tega arhiva.


Pomanjkanje in bolezni


V omenjenem triletnem obdobju so ljudje na Slovenskem poleg konca krvave vojne doživeli propad habsburške monarhije, rojstvo nove države južnih Slovanov, v katero so se vključili tudi Slovenci, veliko pomanjkanje, špansko gripo, tuberkulozo, koze, davico, tifus in druge prenosljive bolezni, val beguncev, umik razpadle avstro-ogrske vojske, spremembo uradnega jezika, denarne valute itd.

Usodnost tega časa se kaže tudi v gradivu, ki ga hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana. Razstavo in spremljevalni katalog so pripravile arhivistke Elizabeta Eržen Podlipnik, Mira Hodnik in Dunja Mušič pod organizacijskim vodstvom Judite Šega. V središču razstave je mali človek, ki je najbolj občutil posledice vojne in političnih sprememb, ki so odločilno krojile njegov vsakdan. Avtorice so iz bogatega arhivskega gradiva izbrale nekaj ključnih dokumentov in fotografij, ki nazorno odsevajo duha in probleme obdobja med letoma 1918 in 1920, ki sta ga zaznamovala tudi boleča izguba Primorske in boj za severno mejo.


Upad rojstev


Časi so bili tako hudi, da je število rojstev občutno padlo že prvo leto vojne 1914, v naslednjih se je padec stopnjeval. Že tako nizko rodnost – leta 1918 je bilo v Ljubljani le 866 novorojencev – je spremljala velika smrtnost med otroki. To leto je v glavnem mestu v starosti do 15 let umrlo 353 otrok, od tega tri četrtine mlajših od pet let. Za večino sta bili usodni predvsem slaba in nezadostna prehrana med vojno, zaradi česar so bili otroci manj odporni proti boleznim. Umirali so tudi odrasli. Podobno kot v Ljubljani je bilo na celotnem ozemlju, ki je ob koncu leta 1918 spadalo pod deželno vlado za Slovenijo in kjer je (brez Koroške, konjiškega, logaškega in postojnskega okraja) takrat živelo 906.695 ljudi.

Prebivalstvo je bilo zdesetkano tudi zato, ker so številni moški umrli na bojiščih. Po ocenah je na prizoriščih vseh front, ki jih je bojevala Avstro-Ogrska, pokopanih približno 35.000 slovenskih vojakov, kar je okoli 20 odstotkov vpoklicanih oziroma 4 odstotki takratnega prebivalstva.


Številni begunci


Danes, ko se v Evropi lomijo kopja zaradi beguncev oziroma priseljencev, je eden izmed zanimivejših prikazov prav o njih. Resda so prihajali od drugod kot večina današnjih beguncev, kar pa ne spremeni bistva begunske problematike, da večina ljudi beži, ko postane doma življenje nevzdržno.

Dogodki ob začetku prve svetovne vojne so ob italijanski meji sprožili val goriških beguncev, ki so iskali zavetje v notranjosti monarhije, največ v begunskih taboriščih na ozemlju današnjih Avstrije in Češke. Precej jih je ostalo na Kranjskem, kjer ni bilo begunskih taborišč. Deželna oblast jih je poskusila enakomerno razporediti po občinah in okrajnih glavarstvih. Za podporo beguncem z vojnega ozemlja so v Ljubljani že leta 1915 ustanovili posredovalnico za goriške begunce, ki je imela podružnico tudi v Novem mestu. Posredovalnica je sprejemala in razdeljevala državno podporo, skrbela za živila ter pomagala pri iskanju služb in stanovanj pri krajevnem prebivalstvu.

Manifestacija ob ustanovitvi Države Slovencev, Hrvatov in Srbov na Kongresnem trgu v Ljubljani, 29. oktobra 1918. FOTO: Zgodovinski arhiv Ljubljana
Manifestacija ob ustanovitvi Države Slovencev, Hrvatov in Srbov na Kongresnem trgu v Ljubljani, 29. oktobra 1918. FOTO: Zgodovinski arhiv Ljubljana


Ob koncu vojne je prišel k nam nov val beguncev, ki so odhajali zaradi italijanske in avstrijske zasedbe slovenskega ozemlja, Primorske in Koroške. Med begunci so bili najštevilnejši uradniki, policijski uslužbenci, prosvetni delavci, železničarji in dijaki.
V Kraljevini SHS so begunci začeli prejemati podporo januarja 1919. Vsi, ki do tedaj niso bili deležni državne begunske podpore ali jim je ta bila odvzeta, so jo morali ponovno dokazovati. Državno begunsko podporo so izplačevali le tistim, ki so z dokumenti potrdili status begunca. To je pomenilo, da so bili brez novega stalnega bivališča, nepreskrbljeni, brez stalne službe in prejemkov ali pokojnine. S pisanjem prošenj in navedbo razlogov so lahko dobili nekaj denarja za preživetje, obleko in obutev.

Na uradu za zaščito beguncev pri predsedstvu deželne vlade, ustanovljenem konec leta 1919, so sprejemali vse zadeve poverjeništva za socialno skrbstvo, ki so se nanašale na zaščito beguncev in izseljencev s slovenskega ozemlja pod italijansko in avstrijsko zasedbo. Pospeševali in organizirali so vrnitev beguncev, ki so se lahko vrnili, in naselitev beguncev, poljedelcev in obrtnikov, ki se niso mogli vrniti. Beguncem so posredovali delo, skrbeli za podporo tistim, ki so obiskovali srednje ali visoke šole, in tistim, ki se sami niso mogli preživljati. Oblasti v Ljubljani so vsem beguncem nudile podporo do leta 1921.
Ustanovitev Države Slovencev, Hrvatov in Srbov 29. oktobra 1918 je bila potrditev državotvornosti slovenskega naroda. A je ostala samostojna le do 1. decembra 1918, ko je srbski prestolonaslednik Aleksander Karađorđević razglasil njeno združitev s Kraljevino Srbijo v novo državo – Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev.


Vojni invalidi in vdove

V povojnih letih so bili velik problem invalidi. Leta 1921 je v Sloveniji živelo kar 11.467 invalidov in 31.049 vojnih vdov z 49.182 nepreskrbljenimi družinskimi člani. Več kot polovica vojnih invalidov je bila stara od 30 do 40 let. Oblasti so jim pomagale z izdajanjem protez, izplačevanjem invalidnin, bolnišničnim in klimatskim zdravljenjem, prekvalifikacijo, nameščanjem na prosta delovna mesta, oskrbovanjem dela nezmožnih ipd., prebivalstvo pa je zanje zbiralo obleko, obutev in prostovoljne denarne prispevke.


Valute


Zanimiv je prikaz valutnega trga, na katerem je bila precejšnja zmeda. Z nastankom skupne jugoslovanske države so bile v obtoku štiri valute: dinar (v Srbiji), perper (v Črni gori), bolgarski lev (v vzhodni Srbiji) ter avstro-ogrska krona. Ta je dve leti po koncu vojne bila edino uradno plačilno sredstvo v precejšnjem delu nove države, med drugim tudi na slovenskih tleh. Njena vrednost je občutno padla že med vojno, v prvih povojnih mesecih pa se je ta trend z vnašanjem razvrednotenih bankovcev iz Avstrije in Madžarske nadaljeval. Država je zato prepovedala vnos zneskov, višjih od 1000 (kasneje 2000) kron, ter določila obvezno žigosanje in kolkovanje kronskih bankovcev. S tem oblast še zdaleč ni zatrla nenadzorovanega dotoka svežih bankovcev iz Avstrije in Madžarske, čeprav je bilo njihovo tihotapljenje čez državno mejo in ponarejanje žigov strogo prepovedano, vsak poskus pa sankcioniran z zaplembo takšnega denarja in visoko denarno ali zaporno kaznijo. Po valutni reformi leta 1920, ko so uvedli dinar kot edino valuto, je bil ta vreden štiri krone, zaradi česar se je vrednost prihrankov ljudi zelo zmanjšala.

V novi državi je bila slovenščina uradni jezik in učni jezik v šolah, ustanovljena je bila prva slovenska univerza. Nemščino so kot obvezni predmet umaknili iz vseh ljudskih in meščanskih šol, dovoljena je bila le kot neobvezni predmet. Že leta 1919 so na nekaterih meščanskih in osemrazrednih ljudskih šolah od 6. razreda dalje uvedli srbohrvaščino kot obvezni predmet, leto zatem na vseh. Vsi učitelji ljudskih in meščanskih šol so se morali naučiti brati in pisati cirilico.


Fašizem včeraj in danes

Na delu slovenskega ozemlja, ki je prišlo pod italijansko oblast, so se izjalovile obljube o enakopravnosti slovenskega naroda in jezika. Tudi na avstrijskem Koroškem se je raznarodovanje nadaljevalo. Koroški Slovenci so izgubili vrsto dotedanjih jezikovnih pravic: nemščina je postala izključni jezik uprave, odstranili so tudi vse dvojezične nemško-slovenske krajevne napise iz časa habsburške monarhije.

Iz težkih preizkušenj se ljudje nismo kaj dosti naučili. Če bi se, italijansko neofašistično gibanje Casa Pound ne bi za 3. november v Trstu pripravljalo vsedržavnega shoda ob stoti obletnici konca prve svetovne vojne, italijanske zmage in določitve rapalske meje. Obmejni fašizem se vrača.

Komentarji: