V nadaljevanju preberite: 

Ko bom velika, bom umetnica se kot serija javnih dogodkov – otvoritvenemu pikniku sledijo turnir med dvema ognjema, boj z vodnimi baloni, skrivalnice, pantomima, zemljo krast, črni mož, karaoke, lov na zaklad in še mnogo drugega – razrašča tako v galerijskih prostorih kot zunaj teh. Pri izbiri iger, ki jih vključujeta v projekt, sta primarno posegali po spominih in doživetjih iz otroštva – »bodisi iger, ki smo se jih igrali v šoli, na rojstnodnevnih zabavah, med prostim časom in podobno«.

Projekt Ko bom velika, bom umetnica ne raziskuje le vloge lahkotnosti in igre v umetniški produkciji, temveč tudi (in predvsem) v družbi nasploh. »Najin pristop k igri je zelo iskren, ne ciničen; ne kritizirava, ampak si želiva skozi igro ustvariti dovoljenje, prepustitev spon odraslosti. Igra je univerzalni jezik otrok, pa je lahko tudi odraslih? Ali smo se odrasli sploh sposobni tako prepustiti nečemu in ali sploh imamo potrebo oziroma nujo po tem,« se sprašujeta kuratorka in umetnica.