V nadaljevanju preberite:

»Nikoli nisem imela dileme v smislu vztrajanja pri tradicionalnih slikarskih orodjih, ker se nekako s stanjem in perspektivo umetniških svetovnih gibanj ne morem zliti, ne čutim, da bi to izhajalo iz mene. Torej sem nekakšen dinozaver s platnom in oljnimi barvami,« je poudarila Maruša Šuštar, ki spada med najbolj profilirane slovenske slikarke mlajše oziroma srednje generacije. Po njenih besedah je slika res kot klasični medij v prejšnjem stoletju doživela revolucionarna prevrednotenja, tudi strah pred koncem umet­nosti. Vendar še vedno nastopa v polju umetnosti, le z drugo zavestjo, pogledom, ki ni več (le) v Heglovem smislu izražanje pojmovanja resnice, lepote, neminljivosti, temveč mnogo bolj razkrivanje družbenega disenza, torej nestrinjanja s prevladujočim splošnim mnenjem, z množico, ter vsakdanjih zasebnih in družbenih, nacionalnih in globalnih patologij. Umetnost ni več utemeljena le na mimesis in poiesis, razširja svoje funkcije na raziskovalno, etično, politično in konceptualno.