Marc Chagall, umetnik, ki ni najbolj od tega sveta

Serijo razstav klasikov likovne umetnosti v Lendavi nadaljuje umetnost posebneža iz časa slikarskih avantgard.
Fotografija: Mojzes (Biblija), 1956, barvna litografija. FOTO: Arhiv Galerije-muzeja Lendava
Odpri galerijo
Mojzes (Biblija), 1956, barvna litografija. FOTO: Arhiv Galerije-muzeja Lendava

V mreži slovenskih kulturnih točk je Lendava svojevrsten fenomen. Najvzhodnejše mesto v državi z manj kot tri tisoč prebivalci je lani na razstave privabilo več kot desetkrat toliko obiskovalcev, skupno s projekti na gradu, kjer deluje Galerija-muzej Lendava, v sinagogi in Muzeju meščanstva okoli 36 tisoč.

Levji delež v tej statistiki pripada razstavam klasikov likovne umetnosti v grajskih dvoranah, ki jih od minulega petka zaseda umetnost Marca Chagalla.

Lendava je s tem, ko je velik del prepoznavnosti stavila na likovno umetnost, v Sloveniji bela vrana, druga posebnost kulturne ponudbe mesteca nedaleč od slovensko-madžarsko-hrvaške tromeje pa je njena tako rekoč izvozna naravnanost.

Po besedah direktorja Galerije-muzeja Lendava Dubravka Baumgartnerja, ki je grajsko krmilo pred kratkim prevzel od Beate Lazar (ob njem je trenutno v hiši zaposlen le še en muzejski kustos), so za impresivno statistiko obiska najzaslužnejši gostje iz Madžarske, razstave pa obiskujejo tudi Slovenci ter obiskovalci iz Hrvaške in Avstrije.

David in Batšeba (Biblija), 1956, barvna litografija. FOTO: Arhiv Galerije-muzeja Lendava
David in Batšeba (Biblija), 1956, barvna litografija. FOTO: Arhiv Galerije-muzeja Lendava


Tokratna razstava z naslovom Marc Chagall; Stvarjenje in Biblija obuja svet umetnika, ki ni najbolj od tega sveta. Marcu Chagallu (1887–1985) je bilo dano dolgo življenje. Doživel je 97 let, celotno kariero pa ostal osredotočen na figuro in prek te na vizualizacije intimnih doživetij in emocij, zaradi katerih so njegovi upodobljenci – pogosto on sam, velikokrat v družbi velike ljubezni Belle – kdaj izgubili tla pod nogami, prekršili zakone narave ter poleteli v nebo, v svet prividov, hrepenenj, barv in sanj.

Chagall, posebnež v okviru zgodnjih slikarskih avantgard z začetka minulega stoletja, je formalno zelo hitro sprejel pobude pariških kolegov z začetka 20. stoletja, Matissov fauvizem ali kubizem, a ostal veliki individualist z distanco do vzporednih trendov, do izmov.

Njegovo poetično delo odraža predvsem njegovo življenje, osebno izkušnjo judovstva z vzhoda Evrope, vseskozi tudi osebno biografijo, razpeto med priznanjem, ki ga je že zgodaj dosegel v Parizu, in po drugi strani tragiko obeh svetovnih vojn ter sovjetske revolucije, ki so ga bodisi oropale možnosti selitve bodisi primorale v izgnanstvo.

Kralj David s harfo (Biblija), 1956, barvna litografija. FOTO: Arhiv Galerije-muzeja Lendava
Kralj David s harfo (Biblija), 1956, barvna litografija. FOTO: Arhiv Galerije-muzeja Lendava

 

Povojno delo


Kot Moiše Šagal je sprva odraščal v pretežno judovskem Vitebsku v današnji Belorusiji, ki je znan tudi z njegovih platen, se zatem kot slikar formiral tako v domačem kraju kot Sankt Peterburgu, kjer so judje v carski Rusiji smeli živeti le z dovolilnico, prelomno zanj pa je bilo leto 1910, ko je prvič odpotoval v Pariz, iz česar so se med drugim porodila njegova prijateljstva z Guillaumom Apollinairom, Robertom Delaunayjem in Fernandom Légerjem.

Ko je leta 1914 znova obiskal domači Vitebsk, mu je izbruh prve svetovne vojne preprečil vrnitev v Pariz, nakar se je v domačem okolju poročil s svojo veliko ljubeznijo in muzo Bello, po koncu vojne in revolucije pa za kratek čas pristal med akterji sovjetske kulturne prenove.

V Pariz se je vrnil leta 1923. Sledila so srečna pariška leta, ki jih je naposled prekinila nova grožnja, nacizem. Po nemškem bliztkriegu in zasedbi Francije je bil med judovskimi umetniki, ki so jim prebeg omogočile ZDA, a je bila tudi njegova srečna rešitev povezana s tragedijo. Leta 1944 je v New Yorku umrla Bella. Po osvoboditvi Evrope se je vrnil v Francijo in se ustalil v obmorskem mestecu Saint-Paul-de-Vence na Rivieri, ustvarjalno kondicijo pa skozi povojna desetletja ohranjal vse do poznih let.

Serija Raj: Zeleni osel (Risbe za Biblijo),1960, barvna litografija. FOTO: Arhiv Galerije-muzeja Lendava
Serija Raj: Zeleni osel (Risbe za Biblijo),1960, barvna litografija. FOTO: Arhiv Galerije-muzeja Lendava


Tudi lendavska razstava s 135 grafikami ponuja vpogled v njegovo povojno delo, konkretno v grafične liste v izrazito slikarski tehniki barvne litografije, ki je Chagallu kot izjemnemu koloristu omogočila sijajne možnosti izraza. Na njih je nadaljeval vizualiziranje zasanjano poetičnih, ljubezenskih ali, denimo, cirkuških motivov, ki so v njegovem opusu stalnica. V Lendavi je sicer izrazito izpostavljeno njegovo ilustriranje svetopisemskih tem, ki ga kaže kot neortodoksnega slikarskega interpreta judovstke in krščanske tradicije, kar je prav tako znano iz njegovega siceršnjega opusa.

Kot je zapisala dr. Katarina Mohar z Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta pri ZRC SAZU, ki podpisuje tokratni katalog, ga je v svet grafike pritegnil predvsem znameniti pariški publicist in trgovec z umetninami Ambroise Vollard, ki mu je naročil več grafičnih serij, najprej leta 1923 serijo jedkanic h Gogoljevemu romanu Mrtve duše.

Naročil mu je tudi serijo jedkanic za Biblijo – Chagall je v ta namen obiskal tedanjo Palestino –, a jo je slikar končal šele po njegovi smrti, nakar jo je izdala pariška založba Tériade. Uspeh serije je istega založnika napotil k novemu naročilu Biblije, tokrat v tehniki barvne litografije, zaradi česar se je tedaj že šestdesetletni Chagall lotil odkrivanja zanj nove tehnike.
 

Unikatov ni


Listi iz te, kasnejše serije, izdane kot Biblija (Bible) in Risbe za Biblijo (Dessins pour la Bible) v letih 1956 in 1960 v okviru ugledne pariške revije Verve (Éditions de la Revue Verve iste založbe), sedaj vabijo v Lendavo. V primerjavi z lansko razstavo Salvadorja Dalíja sicer izbor deluje nekoliko bolj priložnostno. Tudi v lanskem izboru je seveda šlo večinoma za grafike in multiple, a so bili ob teh na ogled tudi unikati, gvaši, akvareli in risbe, celo utrinek iz Dalíjevega ključnega predvojnega obdobja in – za nameček – prestreljena litografska matrica, ki je bila rezultat svojevrstnega slikarjevega »performansa«.

Tokrat unikatov ni. V izboru sicer srečamo nekaj Chagallovih podpisov, večinoma na plakatih, glavnina pa so nepodpisane barvne litografije. Chagall je liste iz Biblije v ozki nakladi 50 primerkov tudi numeriral in signiral, naklada nepodpisanih grafik iz revije Verve pa je bila izjemno obsežna, po podatkih iz catalogue raisonée Fernanda Mourlota je segla do kar 6500 primerkov in listi še danes pogosto ostajajo v mednarodni galerijski ponudbi.

Mourlot, ugleden tiskar grafik, je ob Chagallu sodeloval še s Pablom Picassom, Henrijem Matissom, Joanom Mirójem, Henryjem Moorom in mnogimi drugimi. Chagallove biblijske litografije so nastale v njegovem ateljeju, tiste, ki so sedaj na ogled v Lendavi, pa tako kot drugi eksponati izhajajo iz fonda galerista Richardom H. Mayerjem iz nemškega Bamberga, s katerim tradicionalno sodelujejo.

FOTO: Dokumentacija Dela
FOTO: Dokumentacija Dela

Komentarji: