Pod vejami kostanjev, kamor ne upa vsak šofer

Grafični bienale kot mednarodno umetniško vozlišče v prestolnico ne prinaša le vrhunskih umetnikov z vsega sveta, temveč z njimi tudi številne razstavne izzive in anekdote. Kakšne konstrukcije in materiale zahteva tako obširna postavitev, kako potekajo priprave in kakšna je pot do prometnega ogledala?

Kot pravi vodja produkcije in koordinator 36. Grafičnega bienala Ljubljana Matjaž Brulc, je največji izziv obseg dogodka, saj jedro bienala sestavljajo »tri oziroma štiri skupinske razstave, ob tem pa še dva projekta na prostem in dve samostojni spremljevalni razstavi lanskih nagrajencev.

Gre za trideset umetnikov s tako rekoč vseh celin, večinoma z novimi projekti, ki pri predstavitvi zahtevajo nemalo angažmaja. Produkcijski in logistični vložki so seveda različni od projekta do projekta – nekateri so razmeroma nizki, ob drugih si zlahka predstavljaš, kako na primer poteka obnova stanovanja.«

Postavljanje 36. Grafičnega bienala Ljubljana v MGLC Gradu Tivoli. FOTO: Urška Boljkovac/arhiv MGLC

K sreči so si razstavišča dokaj blizu, in če se med njimi smukaš s kolesom, se lahko ob akademskih petnajst zlahka zmeniš na dveh lokacijah ob isti uri, dodaja, toda »ko prevoz zahteva motorizacijo, se zgodba premakne na drugo raven: prvo razstavišče je sredi parka, z dostopom po makadamu med nizkimi vejami kostanjev, kamor ne upa vsak šofer. Tovorni dostop do drugega zahteva predhodno najavo varnostnim organom neke ambasade. Tretje je v mestnem središču, kjer je za vstop treba imeti posebno dovoljenje in kjer je po deseti uri dopoldne promet ­prepovedan ...«

Po drugi strani je Slovenija majhna dežela, pravi Matjaž Brulc, in le nekaj klicev je dovolj, da najdeš prijazno gospo iz Koroške, ki prideluje naravna rastlinska barvila, za nakup ducata okroglih prometnih ogledal pa je dovolj le nekaj klikov.

Umetnost kot sredstvo za doseganje svobode

Postavljanje 36. Grafičnega bienala Ljubljana v Moderni galeriji (MG+). FOTO: Urška Boljkovac/arhiv MGLC

Od obrtnikov do urednikov

»Tako velika prireditev, kot je bienale, deluje kot zapletena sestav­ljanka, štiridimenzionalni mozaik, v katerega je poleg ustvarjalcev vključenih še cel kup obrtnikov, dobaviteljev, prevoznikov, oblikovalcev, agentov, piscev ter urednikov, pa seveda tehnikov in različnega galerijskega osebja,« je poudaril sogovornik. Ob pripravah in postavljanju se tako hitro pripetijo nepredvidenosti, ki zaradi mednarodne narave dogodka niso vezane zgolj na slovenske razmere.

»Zaradi nenadnih protestov v Istanbulu je odpovedan videosestanek, ki ga je mogoče ponoviti šele teden dni pozneje. Ker v Španiji zmanjka elektrike, tvojega naročila v Barceloni nihče ne registrira. Na videz banalni pripetljaji hitro pripeljejo do zamud in novih zapletov. Obiskovalci vsega tega seveda ne vidijo, prav tako ne vseh kompromisov in improvizacije.«

Med najzahtevnejše projekte bienala sodijo tisti, ki vključujejo različne tehnološke komponente, je pojasnil Matjaž Brulc. V tokratno edicijo je vključenih kar nekaj videoinstalacij, ki prinašajo številne izvedbene dileme »o načinu predstavitve, izbiri opreme in vsem, kar pride zraven. Tokrat je priskočilo na pomoč berlinsko podjetje, specializirano za multimedijske projekte. Oni so prevzeli tudi usklajevanje med kuratorko, njihovo tehnično ekipo in posameznimi umetniki.«

Postavljanje 36. Grafičnega bienala Ljubljana v MGLC Gradu Tivoli. FOTO: Urška Boljkovac/arhiv MGLC

Postavljanje 36. Grafičnega bienala Ljubljana v Moderni galeriji (MG+). FOTO: Urška Boljkovac/arhiv MGLC

Še štiri mesece vzdrževanja razstav

V postavitev 36. Grafičnega bienala Ljubljana je bila tesno vpeta tudi arhitektka postavitve Olga Subirós, ki pravi, da je bienale »sam po sebi nekakšna instalacija instalacij, moj prispevek pa poudarja njegovo kolektivno in prostorsko dimenzijo. Tu umetniška dela ne mirujejo, temveč naseljujejo prostor tako, da nagovarjajo obiskovalca, da ustvarjajo spontane dvogovore tako z drugimi deli kot s tistimi, ki stopajo skoznje. Prav v tem medprostoru – med telesi, deli, materiali, pogledi – vznika pomen.«

Prvi pogovori o izvedbi bienala so potekali že pozimi ter se nato zgoščevali do začetka maja, ko so v razstaviščih potekala prva dela, trenutno pa je v produkcijskem smislu vsega konec, je povedal Matjaž Brulc.

A bienale se je komaj dobro začel, »kar pomeni še štiri mesece pregledovanja in vzdrževanja razstav. Upam, da bo v tem času čim manj servisiranja. Potem bodo jeseni stekle priprave na zaključek, ko bo treba v dveh ali treh tednih v razstaviščih vzpostaviti prvotno stanje in seveda vrniti vsa umetniška dela.«