Naprodaj tudi mojstrovina, ki bi skoraj pristala v smeteh

Pripravljanje dražb umetnin v Sloveniji se lahko finančno izplača, je bil krovni vtis prve pomladne, sicer pa druge dražbe ljubljanskega Sloarta, spletne strani in galerije, ki je od lani tudi dražbena hiša.

Dražba leta: Pričakovali so vsaj 1,3 milijona evrov, dosegli pa 179 tisočakov

Na njej so ponudili petdeseterico umetnin, lastnike je uspešno zamenjala skoraj polovica, v izkupičku nekaj manj kot 110 tisočakov (v članku navajamo končne cene z 20 odstotki dražbenega pribitka) pa je levji delež pripadel prodaji dveh del Metke Krašovec in Ivana Groharja, ki sta imeli v katalogu tudi najvišji estimaciji.

Dražbeni skok na primarni umetnostni trg: virtualni gozd Saše Vrabiča je lastnika zamenjal za 2520 evrov. FOTO: V. U.

Ključna novost dražbe je bil segment, ki je nabor lotov razširil na primarni umetnostni trg in sodobno umetnost, s čimer ni zapustila le vtisa preprodaje umetnin iz oddaljene preteklosti. Tako si lahko včeraj med prisotnimi v dvorani Hotela Grand Plaza, ki jih ni bilo malo, uzrl tudi katerega izmed avtorjev ponujenih del. Promocijska gesta direktorja Sloarta Damijana Kosca, ki je dražbo vodil, je namreč bila, da so bili izdelki slikarjev Saše Vrabiča, Arjana Pregla, Uroša Weinbergerja, Mitje Ficka, Aleksija Kobala, Mita Gegiča, Anje Kranjc in Zdenka Huzjana v ponudbi za začetnih 1200 evrov, kar je precej nižje od navitih Sloartovih galerijskih cen za dela teh umetnikov. Sodeč po napovedih bo tovrsten segment stalnica Sloartovih pomladnih dražb.

Kako so odgovorili prisotni? Mahanje z dražbenimi tablicami je ob koncu povedalo, da lahko dela navedenih umetnikov – vsa so bila reprezentančnih, galerijskih formatov –, ki še plačujejo položnice in kaj, s čimer je mogoče kdaj namazati ne najbolj mehak kruh slovenskega umetnika, sežejo nekje do dobrih 2500 evrov. Z izjemo enega so bila prodana prav vsa, kar je bilo mesec po vsakovrstnem jurišnem blatenju slovenske sodobne umetnosti v času minulega referenduma zelo dobrodošlo sporočilo.

Najdražji Groharjev avtoportret

Najvišje med vsemi je sicer segel redek, a dokaj preprosto naslikan avtoportret Ivana Groharja, ki je bil leta 2011 razstavljen na razstavi Moč pogledov; Portretno slikarstvo Ivana Groharja v Loškem muzeju. Ta razstava je postala bridko razvpita, ker so po njenem podrtju iz Loškega muzeja ukradli tri slikarjeva dela. Še danes so na policijskem seznamu ukradenih umetnin, muzej pa je bil lastnikom dveh od njih (lastnik tretje je bil sam) prisiljen odšteti visoko odškodnino. Deloma tudi iz žepa nekdanje direktorice.

Groharjev avtoportret je tokrat segel do 40.800 evrov, kar je visok znesek za njegovo neimpresionistično delo manjših dimenzij, ki je vzbudilo tudi restavratorske pomisleke (če si pred njim po naključju z restavratorjem, izveš, da je na njem najbrž nekaj malega kasnejših doslikav). A je Groharjev motiv avtoportreta izjemno redek. Tega je, piše v katalogu, naslikal pozno, v času bolezni in bližajoče se smrti. Torej v času, ko je nerazumljen stradal v Škofji Loki, kjer so se – z bližnjo okolico vred – še 114 let po njegovi smrti na nedavnem referendumu izkazali za največje nasprotnike novega zakona o pokojninskih dodatkih umetnikom z najvišjo udeležbo na območju celotne države.

Slika z naslovnice kataloga, nenaslovljena krajina Metke Krašovec, je pristala pri  21.600 evrih. FOTO: V. U.

Naslovnice so rezervirane za ženske

Drug znesek večera, 21.600 evrov, je doseglo reprezentančno delo Metke Krašovec, nenaslovljena krajina, značilno lebdeča na nebu in bližnja Semiramidinim vrtovom iz leta 2003 z naslovnice kataloga njene najobsežnejše pregledne razstave leta 2012 v Moderni galeriji. Ponovno se je potrdilo, da reprezentančna dela prve dame slovenskega slikarstva modernizma dosegajo cene okoli 20 tisočakov ali kaj več, kar slišiš tudi od drugih galeristov.

Ne preseneča, da je temu reprezentančnemu delu pripadla tudi naslovnica kataloga, ki je tako kot naslovnica kataloga prve dražbe pripadla ženski. Na prvi je bila to Ivana Kobilca. Prodaja njenega pastela Portret Mary Paumgarten in Josipine Wenckheim, rojene Baumgartner za 90.000 evrov je lani rešila izkupiček celotne dražbe.

Kupca obeh najdražje prodanih slik s tokratne dražbe sta bila zasebna zbiratelja.

Krašovčevi je na dražbi pripadel še segment s prodajo njenih grafik z motivi z njenih potovanj, značilno intimno figuraliko in akcentom na barvah, ki so šle za precejšen med. Če so bila njena tovrstna dela še v času zadnjih let njenega življenja dostopna za par sto evrov, je, denimo, njena grafika V soncu iz leta 2008 (sitotisk z oznako E. A.) tokrat segla do razposajenih 960 evrov. Najnižji rezultat za katero izmed ponujenih grafik je bil sicer 420, prodali so vseh sedem v ponudbi.

Dražbe so seveda pomembne, ker je mogoče na njih prodajo umetnin za razliko od tiste v zasebnih galerijah spremljati javno, kar pomeni, da so dosežene cene dober indikator okvirjev, v katerih lahko kupci pričakujejo tudi prodaje v galerijah. Zato še nekaj doseženih cen: manjša abstrakcija Silvestra Komela je segla do 4440 evrov, olje srednjih dimenzij Franceta Kralja do 3960 evrov, krajinski pasteli Božidarja Jakca večjih formatov od 2280 do 5040 evrov, večje tihožitje Staneta Kregarja pa do 5880 evrov.

Umor v Dallasu Staneta Kregarja in Portret dveh deklic Gojmira Antona Kosa sta ostala neprodana. FOTO: V. U.

Mojstrovina skoraj pristala v smeteh

Kregar je bil zastopan tudi z veliko abstraktno sliko Umor v Dallasu, eno najlepših v izboru dražbe, ki pa je ostala neprodana. Zanjo so pričakovali vsaj 13.200 evrov, kar so prisotni ocenili za pretirano. Kosec je zanjo in za še eno Kregarjevo tihožitje navedel še, da sta dolgo ždela v neki delavnici, nakar so ju hoteli celo zabrisati v smeti. A so naposled prepoznali Kregarjev podpis. Sledilo je restavratorsko čiščenje obeh, pot od vrednosti »smeti« do finančnih pričakovanj, ki so se tokrat izkazala za pretirana, pa je bila, kaže, kratka.

Med izstopajočimi neprodanimi loti so bili še, denimo, izdelki Hinka Smrekarja, Maksima Gasparija, Mateja Sternena, Jožeta Tisnikarja, Lojzeta Dolinarja, Ivana Vavpotiča, Maksima Sedeja, Toneta Kralja, Jožeta Ciuhe ali Laibachov. Stara znanka z dražb je bila nenavadna Smrekarjeva slika Tivolske breze, ki je ostala neprodana že na dražbi zbirke finančno nasedlega podjetja Finetol in Alpen Invest leta 2016. Tedaj so jo ponujali za 6.500 evrov (brez davka). Kako se je kasneje spreminjalo njeno lastništvo, ne vemo, sedaj so zanjo pričakovali vsaj 10.200 evrov.

Dražba je v primerjavi s prvo, ki so jo zaznamovala tudi previsoka cenovna pričakovanja, zapustila spodbuden vtis. Z nekaj preračunavanja pod črno lahko ugotoviš, da je tudi na slovenskem umetnostnem trgu mogoče izpeljati umetnostno dražbo, ki z izkupičkom pokrije vloženo energijo in stroške njene izvedbe. Kosec je, kot nam je povedal, z njenim rezultatom razmeroma zadovoljen, a pričakuje, da bodo dražbe do pravih rezultatov prišle čez leta. Morda ob deseti dražbi. 

Mimogrede, nekatera dela z res visokimi estimacijami, ki so na prvi Sloartovi dražbi ostala neprodana, so še vedno – neprodana – dostopna na Sloartovem spletišču. Kmetica (Radion) Gabrijela Stupice z lansko estimacijo od 156.000 do 180.000 je, denimo, še vedno naprodaj za 140.000 evrov, Portret očeta Marija Preglja z lansko estimacijo od 96.000 do 120.000 evrov pa za okroglih 100.000 evrov.

Neprodani sliki Maksima Sedeja in Toneta Kralja ob prodanem olju Franceta Kralja. FOTO: V. U.