»Nekaj lokacij sva zamolčala, da imajo lokalci tam svoj mir«

Z Markom Miladinovićem o tem, kako lahko lokalni snob pomaga turistu pri izbiri prave restavracije v mestu.
Objavljeno
15. maj 2018 12.00
Posodobljeno
15. maj 2018 13.03
Marko Miladinović je svojo strast do dobrih gostiln prelil v kulinarični vodnik Ljubljana Well Done.
Nina Krajčinović
Nina Krajčinović
Ljubljana - Je oblikovalec, igralec, scenarist in producent, po novem tudi knjižni avtor. Svojo strast do dobrih gostiln in hedonističnega druženja je skupaj z Borutom Kremžarjem prelil v Ljubljana Well Done, kulinarični vodnik po ljubljanskih gostilnah.   

Dva lokalna snoba, ki vesta, kje se dobro je in pije, bralcem z debelimi črkami sporočita že na naslovnici knjige. Seveda me zanima vaša definicija ljubljanskega snoba.

Zaradi teh besed sem se že posul s pepelom, saj naj bi bil snob tisti, ki se s tem, da hodi ven jest, tudi na veliko postavlja. Sam sem hotel to obrniti na šalo.

In ste se zapletli.

In sem se zapletel, res je. V resnici ne vidim nobene težave v tem, da me kdo razglasi za lokalnega snoba, po svoje to sem. Ljudje me imajo že od nekdaj za snoba, med drugim zato, ker poznam ogromno ljudi, družim se z znanimi obrazi, kar že samo po sebi deluje snobovsko. Nekaj časa sem se še opravičeval, češ da se družim z njimi, ker so tako zanimivi, ampak to opravičilo se dolgoročno ni obneslo, tako da, ja, sem snob, kaj hočem. Rad dobro jem, in čeprav tudi sam dobro kuham, grem raje v dobro restavracijo, kjer me strežejo in kjer imam občutek, da sem večvreden.

Še ena definicija me zanima. »Dva klasična Ljubljančana z občutkom za gurmansko, dobro in okusno,« ste zapisali v predstavitvi knjige. Kdo je klasični Ljubljančan?

To je človek, ki se dobro počuti v Ljubljani, tudi ko je visoka sezona in je mesto prazno. Človek, ki dopust, namesto da bi kam odpotoval, preživi v mestu, v katerem ni nikogar in kjer ima v vsakem trenutku na voljo dovolj parkirnih prostorov. Ljubljana mu je dovolj, zadostuje mu, da gre ven, se usede na primer v Žmauca in si brez slabe vesti privošči pivo že ob desetih zjutraj. Sam se z vsakega dopusta vrnem še bolj utrujen, to pa je v bistvu dopust v svojem mestu. Predlagal bi ga vsakemu Ljubljančanu, je nekaj sijajnega.

Ampak Ljubljano zadnja leta v visoki sezoni do zadnjega kotička zapolnijo turisti.

V knjigi namenoma ne razkrivava nekaterih lokacij, prav zato, da imajo lokalci tam svoj mir. Takšnih otokov je po mestu še dovolj.

image
Matej Družnik Marko Miladinović (levo) in Borut Kremžar v ljubljanskem Čadu


Ko bralec knjigo prime v roke in preleti prve stavke, hitro pomisli na Anthonyja Bourdaina in njegovo odkrivanje svetovnih mest in njihove kulinarike skupaj z domačini.

To brez dvoma drži. Njegov slog pisanja in sam življenjski slog sta me že pred časom navdušila. Še posebno to, kako je sam v sklopu oddaj na programu Travel Channel potoval po svetu in povsod našel domačina, ki ga je peljal tja, kamor marsikatera turistična noga ne zaide. Bourdain je institucija in ljudje množično sledijo njegovim raziskovanjem in predlogom. Ideja je vsekakor prišla od tam, tega ne zanikam. To je tudi glavna ideja knjige – da se ti zdi, kakor da te po mestu in njegovih kulinaričnih kotičkih pelje prebivalec, ki ga pozna do obisti, ne pa da ti predloge ponuja prav tako turist. Spoštujem idejo tripadvisorja in podobnih portalov, ki so odlični, pa vendar jaz Billa, ki je napisal oceno, ne poznam. Morda so njemu všeč sladke hrenovke, ne vem. Seveda se nikakor ne primerjam z Bourdainom, sem pa želel v knjigi Boruta in sebe predstaviti kot človeka, ki že vse življenje jesta zunaj in v tem uživata, hrana jima veliko pomeni in kot takšna predlagata alternativni vodnik. V knjigi ni ničesar novega, vse restavracije najdete na spletu, midva sva zgolj hotela dati vsemu skupaj lokalni pečat ljubiteljskih poznavalcev.

Kako sta se lotila izbire restavracij? V knjigi jih je 27.

Najbrž moram najprej poudariti, da je knjiga popolnoma neodvisen projekt, nihče od izbranih ni plačal za objavo. To pa ne pomeni, da sem bil kritičen, prav o vseh pišem v presežnikih. Gre za najin jagodni izbor restavracij, v katere stoodstotno verjameva in kamor bi brez skrbi poslala prijatelja. Najino merilo je bilo, da v knjigi predstaviva restavracije, v katerih se dobro počutiva in kjer imava občutek, da razumejo to obrt. Pomemben je celotni paket: dobra hrana, odlična postrežba, čiste sanitarije in to, da ne dobiš vsakič, ko prideš, drugačnega krožnika. Tako je na primer v Čadu. Vsakič boš na krožnik dobil enako odličen prebranac, to velja zame in za nekoga, ki bo tja prišel prvič.

V nasprotju s kopico restavracij, ki so osredotočene na to, da turistu na hitro vzamejo denar, privabljajo jih s privlačnimi, s kredo napisanimi napisi, v resnici jim je pa popolnoma vseeno, kaj si bo turist jutri mislil o izkušnji. Seveda ne jaz ne Borut tukaj ne nastopava kot gastronomska specialista, sva popolna laika. Vem, da je v mestu še precej restavracij, ki bi si prav tako zaslužile prostor v knjigi, ampak jaz se morda tam ne počutim, kot bi se moral, pa nimam nič proti restavraciji in mi je lahko celo všeč.

image
Aleksander Lilik V knjigi je predstavljenih 27 ljubljanskih kulinaričnih lokacij. FOTO: Aleksander Lilik


Je knjiga namenjena samo turistom ali bodo tudi Ljubljančani imeli kaj od nje?

Ko smo v vse te gostilne hodili s prijatelji in kolegi, me je presenetilo, da marsičesa niso vedeli o tamkajšnji ponudbi. Vsekakor lahko lokalci prav tako izvejo kaj novega, med drugim to, da so v mestu lokacije, kjer dobiš več kot zgolj kozarec vina.