Umrla zadnja bolničarka iz Partizanske bolnice Franja

Pred nekaj dnevi se je poslovila Slavica Furlan, še zadnja bolničarka iz Partizanske bolnice Franja, so sporočili iz Mestnega muzeja Idrija. Stara je bila 98 let. 

Slavica Furlan, ki se je rodila v idrijski družini Hmelakovih, se je odločila, da postane bolničarka, leta 1943, ko jo je s sestro ustavila partizanska straža, ker nista imeli dovolilnice. V Partizanski bolnici Franja, ki še danes predstavlja enega največjih in najpomembnejših pomnikov človečnosti ne le v Sloveniji, pač pa tudi širše, je kot bolničarka na oddelku D delala vse do začetka leta 1945, oskrbovala ranjence, občasno pa sodelovala tudi v kirurški ekipi doktorja Franca Derganca, so zapisali v Mestnem muzeju Idrija. 



Upravnik oddelka D Dušan Obid se je njenega prihoda spominjal z naslednjimi besedami: »Bil sem ravno na javki v grapi. Skozi okno smo videli, kako v spremstvu kurirja Ivana sopiha proti nam tovarišica v lepo zlikanih »špichozah«, to je v smučarskih hlačah z velikim nahrbtnikom na ramenih. »Uh, ta je pa nobl,« se je brž oglasila gospodinja Tončka. »Kaj pa misliš, Tončka, da smo mi partizani kar tako? Kot da bi prišla na smučanje v Švico,« sem hudomušno pribil. In že so se odprla hišna vrata. »Zdravo!« je skoraj zavpil tovariš Ivan.

»Tovariš komisar! Tu sem pripeljal tov. bolničarko Slavico,« je raportiral s stisnjeno pestjo, kot je bilo takrat v navadi. Obstala je sredi hiše, nas kritično premerila od nog do glave, si ogledala prostor in v lepi štajerski slovenščini dejala: »A, — tu sem sem prišla!« »Morda naravnost iz prelepe Štajerske, tovarišica, — po dialektu sodeč,« sem pripomnil. »Zdajle ne. Sicer pa smo res prišli iz Štajerske, iz Oplotnice, tam smo živeli, potem pa smo bežali pred Nemci,« je odvrnila.

Dolga brada Viktorja Volčjaka

Pred dvema letoma, ob 75. obletnici ustanovitve bolnice Franja, ko smo Slavico Furlan obiskali na njenem domu na Vogrskem, se je gospa spomnila dolge, kodraste brade dr. Viktorja Volčjaka, ki je na pobudo cerkljanskega domačina Janeza Peternelja s skupino borcev začel graditi bolnišnico v Dolenjih Novakih. 

»Najprej se ni hotel obriti, potem pa je le ubogal in si pristrigel kocine,« je med smehom na svojem domu pripovedovala takrat 96-letnica. V Partizanski bolnici Franja je spoznala tudi soproga Rada Furlana. Ranjenega so v sotesko Pasice prepeljali julija leta 1944. Slavici se je smilil, poskušala mu je pomagati po svojih najboljših močeh in med njima se je rodila ljubezen, čeprav sta se morala kmalu – kot so zapisali v Mestnem muzeju Idrija – kmalu ločiti. 



V začetku februarja 1945 so Slavico Furlan namreč poklicali na bolničarski tečaj v centralo. V grapi je potem ostala do konca vojne in tu v času zadnje sovražne ofenzive doživela tudi najtežje trenutke svoje partizanščine. Bala se je za življenja ranjencev in sotovarišev in seveda zase, za svojega ljubega in njuno še nerojeno dete. Na srečo je ofenziva za bolnišnico minila brez žrtev. Ko so ranjenci in osebje v bolnici Franja izvedeli, da je vojne konec, so bili – razumljivo – presrečni. »S kamioni so nas odpeljali v Gorico, v vojaško bolnico. Po poti so ljudje mahali in vzklikali: Živeli partizani!«

Franja opomin, da mir ni samoumeven

Slavica Furlan je po vojni še nekaj časa delala kot bolničarka v Gorici. Do konca je ostala ponosna na to, da je bila borka. Partizanska bolnica Franja je kulturni spomenik državnega pomena, vpisan na poskusni seznam svetovne dediščine pri Unescu. Zaradi svoje simbolne vrednosti in vloge v evropski zgodovini in kulturi je leta 2015 ponovno prejela znak evropske dediščine.

V Mestnem muzeju Idrija, ki upravlja s Franjo, nenehno opozarjajo na vrednote, ki jih je še vedno (oziroma v teh časih še posebej) treba spodbujati, širiti. Bolnica Franja je dober primer takih vrednot in dokaz, da mir ni nekaj samoumevnega.