Izbranci med več tisoč primerki

Natančne statistike resda nimamo, toda člani avtomobilske sekcije Dela smo skupaj vozili več tisoč avtomobilov. Izkušenj je veliko, okusov prav tako, kar se vidi tudi pri redakcijskem izboru modelov, ki so nam najbolj ostali v spominu.

Najprej počutje, potem vse drugo

Rad se zapeljem s kakšnim športnim avtomobilom, tudi tisti brez strehe včasih pridejo prav, celo kakšna limuzina je lahko prijetna izkušnja, da o rolls royceu sploh ne govorim. A na vprašanje, v kakšnih avtomobilih se počutim najbolje, je odgovor znan: v enoprostorcih. V Evropi žal izginjajoča vrsta ima vse, kar si poželi družinski človek. Dovolj prostora za prijetno bivanje brez občutka utesnjenosti, prilagodljiv prtljažnik, kamor spraviš vso počitniško kramo (večinoma pod polico oziroma rolo), samostojne sedeže v drugi vrsti (če je več smučarskih navdušencev v avtomobilu, razmerje 60 : 40 pri podiranju naslonjal ne pomaga) in še kakšno tehnološko poslastico. K sreči so evropski enoprostorci prijazno vozni, še porabo lahko vzdržuješ v povsem sprejemljivih mejah. Med tistimi, ki smo jih zapeljali v lastno garažo, pa vendarle izpostavljam opla zafiro s skritim prtljažnikom za prevoz (štirih) koles v zadku. Boštjan Okorn

Simpatično grd postal navadno grd

Verjetno ne smem izbrati parnega serpolleta iz leta 1904, citroëna DS, revolucionarne lancie aprilie iz leta 1937 ali NSU Ro 80? Potem izberem Fiatovo multiplo s preloma tisočletij: ker je bila še bolj prilagodljiva od velikoprostorcev; ker je bila tako čudaške oblike, da je ni prav nihče vzljubil na prvi pogled; ker je imela celo vrsto dobro zamišljenih in priročnih detajlov; ker je bila izvrstno vozna; ker je premogla preglednost, ki je drugi ne dosežejo niti z več kamerami. Genialen fiat in kot takšen preveč strogo namenjen družinam in preveč površen pri izboru materialov in izdelavi. Fiatovi oblikovalci so z drugo serijo res ustrelili kozla: simpatično grd avtomobil je postal čisto navadno grd. Če naj izberem avtomobil, ki me je navdušil in ga prav tako kot večina ljudi sploh ne potrebujem, je to mazda RX-8. Takšnega motorja s krožečim rotorjem nima noben prestižni nemec, ne italijan, celo mazda ne več. Andrej Krbavčič

Robustni karavan

Ena mojih prvih službenih predstavitev je bila, ko so na začetku tisočletja Volvovega karavana prvič pripravili v bolj robustni izvedbi XC 70. Le rahlo bolj dvignjen od tal, bolj zaščiten, s štirikolesnim pogonom, a daleč od ogromnih SUV »pošasti«. Klasični Volvov model je bil takrat že v osnovi malce manj škatlast, a dovolj prostoren in znotraj bolj prilagodljiv kot sodobni nasledniki. Spredaj sta bila sedeža prava fotelja, in čeravno pri današnjih izdelkih govorijo o super ergonomiji, tiste prijetnosti ne dosegajo. Široka armaturna plošča in veliki gumbi, brez sredinske tablice – uporabno in nemoteče za voznika. Potem so bili v tem avtu še petvaljni motorji, prepoznavni, lastni (!), celo dizelski D5 mi je bil všeč, seveda v navezi s samodejnim menjalnikom, četudi ni bil najhitrejši na trgu. Všeč so mi tudi drugi tovrstni karavani, pa naj bo to audi A6 allroad, subaru outback ali pa škoda octavia scout. Gašper Boncelj

Dva skrajna pola

Bilo je leta 2000 nekje na španski obali, ko so mi zaupali ključe opla agile. Ob pogledu na avto me je stisnilo. Bolj ko sem se trudil razumeti in postati prijatelj ideje, zakaj so agilo sploh ustvarili, manj jasno mi je bilo. Svet tega avta ni potreboval. Tako kot še veliko drugih ne, agila je samo primer. Na drugi strani je porsche GT3 RS. Ga svet potrebuje? Ne, seveda ne, a ker je tu, je svet lepši. GT3 RS ni edini športni avto, s katerim sem pri polni obremenitvi sklenil popoln krog sreče. Je zgolj primer avta, v katerem je vse tako, kot mora biti. To so avtomobili, nikakor ne samo super športni in super dragi, ki z vsakim kilometrom prepričajo, da se je ekipa, ki ga je snovala, potrudila. In da so imeli v mislih voznika, ki hoče v vožnji uživati. Mene. Pa da to ni le reklamni slogan, ki danes tako in tako krasi že vse konfekcijske izdelke. Andrej Brglez

Neukročeni konj na plaži

Brez dvoma izstopa vozniška izkušnja s Fordovim mustangom V6 convertible po atlantski magistrali na Floridi. Tristo neukročenih konjev je skritih pod motornim pokrovom in moč se prenaša na zadnji kolesni par. Vrhunec doživetja je bila vožnja z odprto streho po peščeni plaži Daytona Beach, kjer so prvo »dirko« imeli že leta 1903. Danes se dirkači preizkušajo na bližnjem dirkališču Daytona International Speedway, plaža pa je odprta za počasno vožnjo ob plačilu simbolične parkirnine. Mustangova notranjost je tipično ameriška, poudarek je na praktičnosti. Všečne so podrobnosti, od zapisa ground speed (zemeljska hitrost) pod merilnikom hitrosti in srebrnega mustanga v galopu na volanskem obroču do napisa »Mustang – since 1964« (Mustang od leta 1964) pred sovoznikom. Bojim se, da je prihodnost takšnih strojev zaradi pritiskov okoljske zakonodaje ogrožena – celo pri Fordu so svoj novi električni SUV poimenovali mustang mach-e. Blaž Kondža

Veliko jih je, a so precej stari

Odgovor je preprost: noben novodobnež mi ni omehčal kolen. Novodobni avtomobili so le še prevozna sredstva, razen če odšteješ zanje več kot za moderno družinsko hišo na obrobju Ljubljane. Večinoma te vozijo oni, ne pa ti njih. Elektronski podporni sistemi, s tistimi za varnost in celo avtonomno vožnjo na čelu, počasi, a zanesljivo prevzemajo vlogo voznika. Nekoč je bilo drugače, štele so vozniške spretnosti, med njimi tiste, kako urno vrtiš volan, vzvratno parkiraš ali recimo obvladuješ drseče vozilo na spolzki površini. Avtomobili, ob katerih mi zaigra srce, imajo zato vsaj dva, tri ali več križev na plečih. Večina med njimi ima pogon na zadnji kolesni par in vsaj šest, raje osem bencinskih valjev. Res je, za današnje čase so glasni, potratni in vzdrževalno problematični, a vožnja s starodobnim porschejem, mercedesom AMG ali recimo bavarskim M3 prve ali druge generacije je neprimerljiva z novodobno avtomobilsko konfekcijo. Bruno Kuzmin

Najbolj poseben je bil prvi

A8 je bil in je Audijev zastavonoša. Prva generacija je prišla na trg leta 1994 in so jo izdelovali do leta 2002; zdaj je na cestah že četrta. Posebnost prvega A8, ki je bil premijska štirivratna limuzina z zaobljenimi zunanjimi linijami, je aluminijasta karoserija, ki je občutno zmanjšala težo vozila (za približno 40 odstotkov), prav tako porabo goriva, in povečala vozno udobje. V tistem času je bila to revolucionarna novost, za katero se je skrival dvanajstletni razvoj, in še kakšno desetletje za tem ni dobila posnemovalcev. Največkrat je imel pod motornim pokrovom 4,2-litrski bencinski osemvaljnik z največjo močjo tristo konjev. Ker je bil že prvi A8 nekaj centimetrov daljši od petih metrov, je povzročal nekaj težav na parkirišču. A hitro sem se privadil na njegove velike dimenzije in z njimi povezano prostornost in udobje, A8 pa je bil tudi med prvimi avtomobili, ki sem jih vozil s samodejnim menjalnikom. Gregor Pucelj

Zvezda z Lešnikovim pridihom

V primerjavi s kolegi je moj izkustveni spomin za volanom precej krajši. Marsikaterega od naštetih avtomobilov poznam zgolj s fotografij, avtomobilski svet pa se v teh letih še posebno spreminja. Nedavno so mnogi stavili na enoprostorce, danes so ti modeli skoraj od vseh pozabljeni, saj kot gobe po dežju rastejo športni terenci vseh vrst. Moj okus je drugačen, kajti najraje vozim kupeje. V zadnjih mesecih mi je najbolj ostal v spominu mercedes AMG GT. Z mojstrstvom Roberta Lešnika so mercedesi pridobili oblikovno svežino, tehnika nikoli ni bila dvomljiva, pod pokrovom pa je pri tem modelu lahko tudi 640 konjskih moči. Pristaja mu marsikatera barva, vendar je nepremagljiva izvedba v mat sivi in s spojlerjem. A če moram izbrati športnega terenca (vsaj med tistimi, ki sem jih vozil), prav tako ostanem pri mercedesu in pokažem na razred GLE. Kljub terenski podobi se namreč pelje kot ostra sulica skozi veter. Aljaž Vrabec