Bitka na kosovem polju
»Tomp«, je votlo tresknilo v sosednji sobi. Nisem pretirano zapaničarila. Histerični golobi se večkrat zaletijo v okno, ko nastane preplah na krmilnici, a na steklu pustijo le masten odtis perja. Tokrat je bilo sodeč po Boštjanovem odzivu drugače. V steklo se je z vso silo zaletel kos in obležal na tleh. Prihitela sva ven, vlažno očesce je še rahlo mežikalo, potem je ugasnilo. Vedela sem, da kosu ni pomoči. Previdno sem ga pobrala s papirnato brisačo. Glava mu je padla vznak kot dojenčku, ki še nima dovolj razvitih vratnih mišic, ki glavo držijo pokonci. Iz temnorumenega kljuna je na belo brisačo pricurljala kri. Tisti dan sva bila z Boštjanom precej pobita.
Ko je bilo naslednji dan jabolko na vrtu nedotaknjeno, sem ugotovila, da je umrl »najin kos«. Spoznala sem ga šele z njegovo smrtjo, v spomin sem poskušala priklicati trenutke njegovega življenja. Gospod, ki je bil glede na barvo kljuna že v letih, je vsak dan pojedel eno jabolko. Najin vrt je bil njegov teritorij, kamor ni spustil nobenega drugega samca. Večkrat je stal na ograji, porasli z bršljanom, in opazoval svoje kraljestvo. Ob sončnem zahodu je žvrgolel z javorjeve veje. Mogoče je bil kateri od mladičev, ki so se poleti skrivali med praprotjo in hostami, njegov. Gotovo je kakšnega izgubil. Vsekakor ni umrl lačen.
Če sem se kdaj prej – bolj narejeno – jezila, da me bo kos zajedel, sem po njegovi smrti ob vsaki priložnosti pogledala skozi okno, ali je jabolko že načeto. Po nekaj dnevih sta se za jabolko spopadla kosja samca, ob ringu sta poskakovali samici. Bitka za prevzem izpraznjenega teritorija še ni končana, kosa se še vedno preganjata po drevesih. A vsaj eden od njiju že obdeluje jabolko. Ima bolj živo rumen kljun od pokojnega kosjega kralja in belo piko na hrbtu. Po apetitu se še ne more kosati z njim, a je na dobri poti do novega zmagovalca bitke na kosovem polju.
