Kartum in Kuzma

Slovenija je ostro obsodila nedaven napad na humanitarni konvoj v Sudanu, ki je zahteval več smrtnih žrtev. »Humanitarni delavci rešujejo življenja. Ne smejo biti tarče,« so na družbenem omrežju x zapisali na zunanjem ministrstvu.

Lepo. In kaj zdaj?

Ali na Mladiki mislijo, da bo kdo od načrtovalcev krvavega napada v Sudanu prebral ta zapis? Se bodo storilci zamislili nad seboj in po več neprespanih nočeh sklenili, da nočejo več razburjati okravatene gospode v podalpskem raju, ter se bodo zato odrekli nasilju? Seveda od približno miroljubne države,­ kakršna je Slovenija, ne moremo pričakovati nič manj kot popolno netoleranco do brutalnega nasilja nad nemočnimi. Vseeno je, ali se klanje dogaja v Sudanu, Gazi ali Izraelu.

Se je pa morda smiselno vprašati, komu so namenjeni ti zapisi in kakšen je njihov učinek. Da niso namenjeni storilcem in njihovim načrtovalcem, je jasno. Torej so morda namenjeni nam, ki vemo, kje je Slovenija in se nam vsaj približno dozdeva, kakšen je naš resnični domet v svetu. Kakšen učinek ima tako zapisano ogorčenje nad nasiljem tam nekje daleč na revno upokojenko denimo v občini Kuzma na skrajnem severovzhodu Slovenije, ki že leta zaman čaka na sprejem v dom za ostarele in strahuje, kako si bo dom privoščila, ko jo bodo tja vendarle sprejeli?

Revna ženska, ki morda niti ne ve, kje je Sudan, gotovo precej dobro ve, kako težko se je s pokojnino prebiti skozi mesec tu in zdaj. Ko se zvečer usede pred televizijo in pri poročilih, votlega besedičenja naveličana, gladko presliši nov odmerek ogorčenja nad grozo tem daleč stran. Dejansko z zanimanjem spremlja pogovor z resornim ministrom o pravicah iz sistema dolgotrajne oskrbe, ki jih bomo kmalu začeli plačevati, nihče od pristojnih pa ne ve, kdaj bodo te pravice upravičencem dejansko na voljo. Kartum je daleč, Kuzma je tu, za ovinkom.