Genialci

Pred dnevi sem tukaj zapisal anekdoto, kako sta se sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja morala nekdanja izstopajoča koprska gimnazijca prešolati, Vladimir Polič na piransko gimnazijo, Andrej Bekeš pa na idrijsko. Slednji je na koprski gimnaziji opravljal razredne izpite, s katerimi je hotel preskočiti šolsko leto. Polič pa je te izpite snemal v enem od praznih razredov z magnetofonom. A ne zato, da bi sufliral Bekešu pri morebitnih pretežkih vprašanjih, kakor sem (le kako sem si to privoščil!) narobe sklepal. Genialen um res ne potrebuje suflerske pomoči. Kaj še! Na kaj takega niti pomislil ne bi.

»Mulca« sta samo eksperimentirala, ali jima bo uspelo na daljavo posneti ta dogodek po doma sestavljeni brezžični povezavi, s presenetljivim poznavanjem tedanje elektrotehnike. Zato je imel Andrej med izpitom v žepu mikrofon z oddajnikom, ki je Vladimirju omogočal snemanje. Nista pa upoštevala, da ravnatelj Milan Marušič tako rad nadzira gimnazijske prostore po pouku, in temu se je čudno zdelo, kaj neki počne Polič z magnetofonom v praznem razredu. Razkritju je seveda sledil ogenj v strehi.

Vladimirja Poliča so prešolali na piransko gimnazijo, kasneje je postal nadvse uspešen podjetnik, zdaj ga uvrščajo med bogatejše Slovence. Andrej Bekeš se je sam prešolal na idrijsko gimnazijo iz solidarnosti do Vladimirja, pa tudi zaradi pritiska. Idrijska je bila že tedaj do pridnih prijazna in pedagoško napredna. Zato se je v novem okolju hitro znašel in tudi opravil izpite tako, da jo je vseeno zaključil v le dveh in ne štirih letih.

Kako je po študiju matematike doktoriral še iz japonskega jezikoslovja ter slovnico predaval študentom na Japonskem, pa je že druga zgodba, ki potrjuje rek, da ni nihče prerok doma. Namesto da bi obetavna fanta v Kopru nagradili, ju je čakala kazen. Jaz pa sem si drznil ne vedeti, da sploh nista goljufala pri izpitu, ampak sredi vihrave mladosti le preizkušala, kakšne ovire lahko preskočita. Namen je v tem primeru zagotovo posvetil sredstva.