Vzgojni ukrepi

Spremljam, kako otroci opravljajo maturo, nekateri so bili tudi že na sprejemnih izpitih za fakulteto. Ob tem sem se spomnila prijateljice Xiaohan in njenih vzgojnih ukrepov. Bila je stroga mama. Ko je bil njen sin, seveda edinec, v osnovni šoli, je imel strogo omejeno, koliko minut na dan lahko igra videoigrice. Dolge ure je moral vaditi klavir, čeprav ga to ni niti najmanj veselilo, kadar so nas obiskali, pa se je dobesedno zalepil za računalnik mojih sinov in strastno igral igrice. Moji otroci niso imeli omejitve in so z veseljem pustili prijatelju, da izkoristi vsako sekundo te redke priložnosti. Haohao jim je bil hvaležen.

Ko je Haohao dorastel za fakulteto, sta se z mamo strahovito sprla. Xiaohan je vztrajala, da lahko izbira med dvema strokama: elektrotehniko ali glasbeno akademijo. Haohao ni hotel ne enega ne drugega. A pri mami, ki je bila univerzitetna profesorica robotike, ni imel kaj dosti možnosti. Moral je opraviti sprejemni izpit in se vpisati na elektrotehniko. Klavir je medtem zasovražil. Uspešno je opravil prvi letnik in drugega, nato je naletel na oglas: družba, ki ustvarja videoigrice, išče delavca za testiranje.

Naj povem, kako se je nadaljevalo? Haohao se je zaposlil, a je tudi prinesel mami diplomo in se odpravil v svoje novo življenje. Nekaj let je delal kot preizkuševalec videoigric in zaslužil več, kot si je lahko Xiaohan predstavljala. Nato je ustvaril svojo igrico, jo prodal družbi, za katero je delal, in njegova kariera je šla strmo navzgor. Postal je premožen. Predvsem pa je bil srečen. Ko je prišel k mami na nedeljsko kosilo, ji je na klavir zaigral nekaj od tistega, kar je imela najraje.

Tudi ona je bila srečna: »Vidiš,« mi je govorila, »otrok ne smeš pustiti, da počnejo, kar hočejo, moraš biti malo strožja …« Nikoli ji nisem odgovorila, le kimala sem in vsakič občudovala sposobnost staršev, da živijo v iluziji, da so iz svojih otrok prav oni naredili uspešne ljudi.