Hvalnica rženemu kruhu
Svet je neskončno majhen. Jules Verne, ki se je pred sto petdesetimi leti za veke vekov zapisal v literarno zgodovino kot pionir znanstvene fantastike, bi se danes samemu sebi hahljal, če bi vedel, da ga je mogoče obleteti veliko prej kot v njegovi izmišljotini, kjer so junaki to poskušali v 80 dneh. Danes imamo svet na pladnju, okušamo in gledamo ga lahko do neskončnosti.
Vernovi francoski rojaki so se prav to poletje, ko je videti, da se v naše zemeljske zadeve zelo nasilno vmešavajo zdolgočasene nebeške sile, zbrali v ljubki hiši nad Cerkniškim jezerom, morda zadnjič kot velika družina, ki je imela nekaj časa dom tudi na Notranjskem. To je najbolj mešana družina, kar jih poznam. Babilon v malem, ki od vnučkov in vnukinj do babice in dedka za mizo ščebeta v nekaj jezikih, tudi kuha jedi z vseh vetrov. Sklede so obarvane z različnimi solatami, poleg francoskih sirov, paštet, pegatk in baget so slovenske juhe in zavitki, med vietnamsko in azijsko zelenjavo in začimbami se znajde angleška pečenka z meto in s krompirjem …
Eden od sinov, ki je s svojo družino skočil do Bosne in raziskoval tiste kraje, je ob zajtrku pripomnil, da je tod okoli hrana dobra, le belega kruha je preveč. V pekarnicah s puhastimi belimi rečmi brez okusa zagotovo, a tudi v Franciji dober kruh ne čaka na vsaki polici. Slovenske pekarne, ki pečejo kruh za trgovine, se lahko kosajo tudi s takšnimi, ki imajo stoletno tradicijo.
Toda kruh, ki si ga zapomniš ... kruh, ki ga od davnine do danes enako dišečega in gostega in močnega in slastnega pečejo spretne ženske, je doma na Koroškem. Pred dvema letoma smo bili na kmečkem turizmu nad Črno. Tudi če poleg rženega kruha iz krušne peči ne bi dobili ničesar drugega, bi bil tisti zajtrk za angele nepozaben.
Svet je kot hlebec rženega kruha. Včasih, ko nam je sreča mila, je tudi tako dober.
