Jejte mojega brata
Hipoteza je sila preprosta. Slovenska razklanost je posledica prikupne in nalezljive ljudske pesmi iz Prekmurja. Pokrajine tam zgoraj, ki je sicer naša, malo pa je tudi svoja. Ki jo pogosto prepletajo z besedo pomanjkanje, a ko prideš tja, te pretrese človeško obilje. Zvenim kot turistična agencija, to vem, ampak res tako mislim. A če se vrnem k pesmici, gre za krvoločno in morbidno vsem znano vižo Marko skače. Prepeval sem jo na najrazličnejše načine, od skupinskih večglasnih osnovnošolskih razrednih onesnaževanj zvočne krajine do intimnih domačih trenutkov ob ksilofonu. Marko skače že desetletja in je najbolj Slovenc. Problem je v sledečem verzu: Pijte, jejte, pijte, jejte, moj'ga bratca konji.
Predstavljal sem si mizo iz debla, na njej kovinski kelihi, polni krvi mojega brata, preostanek njegovega trupla pa leži razrezan na pladnju kot tradicionalno scefran kuhano-pečen dolenjski piščanec. Ob mizi ni stolov, da ne bi motili konjev, ki krvavih ust meljejo mojega brata, da se jim kosi las zatikajo med zobmi. Konji nimajo rok, zato si ne morejo s papirnimi brisačami brisati ust, kot narekuje etiketa, zrkla preprosto posrkajo, čeprav bi jedenje z vilicami verjetno prineslo več kulinaričnih užitkov.
Verjamem, da so se podobne predstave porodile tudi drugim otrokom širom po domovini, ki so ponotranjili tole pesem. Celo ob gledanju vesternov se mi vsakič vsili misel, ko si kavboji ob tabornem ognju za lahko noč potegnejo krajec klobuka čez oči, da bi na njihovem mestu raje preveril, ali so konji dobro privezani. Kdo ve, mogoče jim med spanjem zakruli v želodcu. Sporočilo pesmi nam sugerira, da je brat primerno krmilo za konja. Danes, ko so jih nadomestili avtomobili, pa je brata treba naliti v rezervoar. V kratkem ga bo treba stisniti v plin ali spremeniti v elektriko. Če pa je nasprotnega političnega prepričanja, bo čisto okej, če ga preprosto vržemo pod vlak.
