Ko prvič uzreš morje

Pred davnimi leti, ko sva bila z bratom še otroka, smo se vsako leto iz Beograda odpravili na jadransko obalo. V avtu sva se s starši vselej igrala isto igro: kdo od naju bo prvi zagledal morje. In to igro sva jemala zelo resno. Tisti, ki je v daljavi prvi zagledal modrino, ki obljublja slano vznemirjenje, se je počutil srečno ponosnega. Kot da je odkril nov svet, v katerega se začasno selimo, potem ko smo zapustili mestno sivino.

Pravzaprav so se počitnice začele v trenutku, ko je eden od naju zagledal morje. Kaj se bo tokrat dogajalo? Neko poletje sem stopila med morske ježke in občutila, kako je, če imaš stopala polna črnih bodic. Ob neki drugi priložnosti nas je na čolnu ujel viharni južni veter in spomnim se trenutka, ko je smeh v hipu potihnil.



Medtem ko vozim proti Braču, kjer bom preživela prihodnja dva tedna, se pretvarjam, da ne vem, s katere točke avtoceste bom končno zagledala morje. Kateri bo letos najbolj vznemirljiv dogodek sezone? Zdi se mi, da po še enem koronskem letu čutim pomanjkanje adrenalina. Želim si doživeti dan, ki si ga bom zapomnila. Nato pa se spomnim, da sem brala o tem, kako je nekega Michaela Packarda iz Massachusettsa prejšnji petek pogoltnil kit. No, skorajda pogoltnil.

Michael se je potopil do vrš, v katere je lovil jastoge, nato pa se naenkrat znašel v popolni temi. Najprej je pomislil, da ga je napadel morski pes, a je hitro dojel, da je v gobcu kita grbavca. »Z menoj je konec,« je pomislil in panično brcal okoli sebe. Kit je po tridesetih sekundah ugotovil, da ima v gobcu nekaj, kar ne sodi na njegov jedilnik. Zaplaval je na površje in izpljunil človeka.

Michael je bil samo malce opraskan. In neskončno srečen, sem prebrala, tik preden sem se odpravila proti morju. Hm, to je pravo vznemirjenje … ki si ga prav nič ne želim. Čez kakšno minuto bom zagledala morje. Prvič po še enem težkem letu. Če se mi to ne bo zdelo dovolj vznemirljivo, bom jutri še enkrat prebrala – na ležalniku pod borovcem – vse o Michaelovi dogodivščini v kitovem gobcu.