Kriva je Drava

Tudi sicer sem v življenju večkrat slišal modrost, da kri ni voda, predvsem v slabšalnem kontek­stu, skorajda očitek nad naravo vsega slabega, da se oprime genov in z njimi kvari prihajajoče generacije.

A to ni tisto, kar me pri tej modrosti zmoti. Zbode me namigovanje, da je voda manj vredna od krvi, ko je v resnici obratno, voda ni samo kri, ni zgolj veznik življenja, je tudi čas in kraj.

Ne da bi se zavedali, je naše življenje tako ali drugače vezano na vir vode, ki nas potem ob naklonjeni usodi prepušča svetu, pred tem pa poskrbi, da nanj nikoli ne pozabimo, ­podobno kot nas zaznamuje dojenje.

Kot Mariborčanu je voda mojega bivanja reka Drava, široka, neustavljiva, črnih globin. Vse reke primerjam z njo, po barvi, velikosti, smeri toka. Na primer Gvadalkivir v Sevilli me močno spominja na Dravo, samo teče v napačno smer. Moj brat od prihoda na študij Ljubljanici vztrajno pravi Dravica, kar sem prevzel tudi jaz.

In spominjam se, ko smo se pri geografiji učili o drugih rekah, ko sem izvedel, da je Sava v Sloveniji najdaljša, kako Donava kraljuje Evropi in da so potem tu še noro večje reke, kot so Nil, Rumena reka in seveda kraljica Amazonka, se mi nobena ni zdela in se mi ne bo nikoli zdela večja od Drave, ker zame niso tako pomembne.

Podobno kot rečemo naši najbližji zvezdi preprosto Sonce, drugim soncem pa dajemo imena, kot rečemo prsti na Zemlji zemlja, je tudi moji reki ime Drava, ostalim dravam pa dajemo imena.

Drava je dunajski valček, blues juga Združenih držav in capoeira, vesela jesen, festival Lent in vsi tisti čevapčiči in steklenice piva, ki smo jih skozi desetletja spuščali v najpomembnejšo vodo našega življenja, da nam je ohranjala kri.