Narobe svet

Če si v tej kolumnici obetate nostalgijo po otroštvu, spomine na lepega peka iz Pariza in njegove kifeljčke (no, pains au chocolat) ali kake druge oblike (samo)ironije, današnja ni za vas. Ne, sploh ne: razglejte se naokrog in preberite kaj drugega.

Čeprav ... Zdaj, ko se mi je ta poved izpisala, moram svoj nasvet hitro vzeti nazaj. Ne glejte stran, ne. Res ne bo poetično, romantično in zabavno, kot je v teh vrsticah večinoma navada, ampak zato ne nepomembno, nasprotno.

Ob takšnem času pred dvema letoma sem komaj čakala, da mine še tistih zadnjih deset dni, preden se mi uresniči dolgoletna želja in končno obiščem Izrael. Lep je, prostran, poln lepih ljudi, ki so polni življenja. In ko se ima človek fino in je evforičen, kar težko ozavesti vse, kar že ve, pa čeprav je zdaj v živo tam pred njim. In potem ga preplavi občutek krivde.

Šele ko si enkrat tam, ko stopiš tudi na drugo stran, se zaveš, koga se je v resnici treba bati. Vojska, lepi ljudje v seksi uniformah, ni tam zato, da brani – pred kom že? –, ampak da okupira. Da nadleguje, preganja, izsiljuje, izseljuje, muči, pretepa, zapira, strelja in gazi. Da proizvaja begunce, sirote, brezposelne, invalide in trupla. Ker je nekoč neki bog rekel, da je njihovo ljudstvo več, neka druga pa so jih imela za manj.

Najlažje je reči, da so tam doli itak vsi nori, da tolčejo eden po drugem, ker je to vse, kar znajo, da imajo eni vse napačne prijatelje, prijatelji drugih pa delajo vse prav, da naj se kar vsi pobijejo med sabo, da bo končno mir. In skušati razpravljati o tem, da je hierarhija znotraj dobrega in zlega in kdo je večji rabelj in večja žrtev, in potem smo hitro že pri tem, da so ena življenja več vredna od drugih, pa čeprav tega ne bomo priznali na glas.

Ampak argumenti in mnenja niso važni, niti opredelitev. Samo moralni kompas. Ali si ali pa nisi.