Good morning, Slovenia*

Zadnje tedne smo poslušali o kulturi. Pravzaprav smo poslušali, kako neka umetnost ni umetnost, pa kako si nekateri umetniki in zlasti umetnice niso zaslužili Prešernove nagrade, sploh pa si ne zaslužijo dodatka k pokojnini. Kdor vsaj malo hodi med ljudi, bi moral rezultat referenduma pričakovati. Umetnost, ki je vsako leto nagrajena s Prešernovimi in drugimi nagradami, ni množična. Predvsem pa dostikrat ni razumljena. In če nečesa ne razumeš, je najlažje reči, da je neumno ali celo izrojeno.

Medtem ko se mi prepiramo, pa nas neka druga kultura, ameriška, prehiteva po desni. Kot smo včeraj pisali v Delu, kadar govorimo angleško, pretežno uporabljamo ameriško besedišče, čas zapravljamo na družbenih omrežjih ameriških podjetij, v povprečju je tretjina skladb na radijskih postajah ameriških izvajalcev, zvečer nas čakajo ameriški filmi in serije. Nekateri od njih so vrhunski in umetnost, dostikrat pa gre za obupen kič in poneumljanje.

Ameriška kultura je del našega vsakdana, ali temu sploh lahko kljubujemo

Kaj vse to pomeni za slovensko kulturo in umetnost? Če bo naša umetnost doživela cukrarniški konec, bo najkrajšo potegnil narod. Ki je menda utemeljen na kulturi in rad jemlje citate iz del slovenskih pesnikov in pisateljev, ne da bi eno od teh del dejansko prebral od začetka do konca. Začeti je treba pri najmlajših. Jim peti slovenske ljudske pesmi, jih odpeljati v gledališče, na razstavo, jim brati knjige – ne le proze, tudi poezijo, v kateri smo Slovenci izjemni. Kdaj tudi prestopiti prag opere, iti na koncert, ne samo na veselico.

Je tovrstna kultura samo za nekatere? Ne. Za otroke je šolska knjižnica brezplačna, za odrasle knjižnična članarina stane nekaj evrov na leto. RTV-prispevek vsi plačujemo in program Ars pokriva vse. Torej ni samo stvar dostopa. Je predvsem stvar odločitve in nekaj truda. Sicer kmalu ne bo nobene potrebe po kulturnem referendumu.

*Dobro jutro, Slovenija