Loto praznuje
Loto je februarja dopolnil šest let, odkar se je rodil kdovekje. Z nama z Boštjanom je natanko pol te dobe, a lahko bi rekla tudi, da se je pred tremi leti zanj začelo leto nič. Dobila sva pasjo črno skrinjico, iz katere je prehitro skočilo vse, česar si nisva želela. Toda po treh letih lahko s precejšnjo statistično verjetnostjo rečem, da je dobro premagalo zlo in mir vojno.
Ko gledam v njegove okrogle oči barve nugata, ki me gledajo nazaj, a stika ne zdržijo dolgo, v njih še vedno vidim negotovost. Večni vprašaj, ali mi bosta kaj naredila. Pred tremi leti je bil Lotov odgovor vedno ja, odziv pa šavs s polno močjo. Danes se ob zanj neprijetnih situacijah raje umakne, večinoma pa presodi, da mu nočeva nič hudega. Včasih se je zvečer skrival pod pohištvom, danes išče igro in nastavlja kožuh za čohanje. Midva sva po drugi strani še vedno previdna. Številni ugrizi se zalezejo v kosti. Zato je eden od Lotovih vzdevkov Jože Šavs.
Tako je, ko govorimo o sobivanju v notranjih prostorih. Tam v družbo še vedno sprejme le naju in moja starša. In najbrž bo vedno tako. Zunaj je zgodba od zgodnjih začetkov bolj optimistična. Tam Loto postane drug človek. Kralj gozdov, blatnih luž, vse palice so njegove, (skoraj) vsi psi prijatelji, ljudje pa ignoriranja vreden element. Vsa negativna energija se pretvori v pozitivno in pri šestih letih je te še toliko, da ga razmetava ne le sem in tja, ampak tudi v nebo.
Ko je naposled zdelan tudi on, mi dovoli, da mu delam stvari, za katere bi si v notranjih prostorih prislužila takojšen šavs. Lahko ga postrižem, pogledam, ali ima kaj med blazinicami, lahko mu izpulim klopa. Vse to so bile na začetku rdeče črte, ki sva jih postopoma prestopala. Zdaj se pripravljam na nov podvig, krajšanje krempljev, ki so že skoraj orlovski. A mislim, da Loto nanj še ni pripravljen. Mogoče bom o tem lahko več povedala prihodnje leto. Druga možnost je, da bom tipkala malo počasneje.
