Modrooki fant
Obstajale so izjeme, ki slave niso jemale kot jedro svoje identitete. Med njimi je bil tudi Paul Newman. Diametralno nasprotje vsega, kar je deklarirano s fenomenom Hollywood.
Sama sem za »modrookega fanta« izvedela v 90-ih, ko sem v »naši trgovini« v New Yorku med policami opazila njegov čedni obraz na nalepki stekleničke za solatni preliv. S prijateljem, pisateljem A. E. Hotchnerjem, sta leta 1982 namreč ustanovila podjetje z zdravo hrano Newman's Own in celoten zaslužek podarila v dobrodelne namene. S proizvodnjo hrane je igralec zaslužil več kot s filmi.
Nastopil je v 60 celovečercih, ki predstavljajo vrhunce filmske umetnosti (Mačka na vroči pločevinasti strehi, Sundance Kid, Dolgo vroče poletje …), in bil večkrat nominiran za oskarja, a je kipec dobil šele za vlogo v Barvi denarja. Ni prišel na podelitev, predolgo je čakal: »To je podobno, kot če bi lepo žensko osvajal 80 let, in ko bi se te usmilila, bi ji lahko rekel samo še: utrujen sem!«
Priznanja ga niso posebej ganila. Razen avtomobilskih. Vonj po bencinu ga je zasvojil med pripravami za film Winning, in kot je opisal dirkaško strast, je bila ta zanj najboljši način, da pozabi na vse sranje Hollywooda.
Svojo prepoznavnost je vselej izkoriščal v liberalne namene. Zavzemal se je za pravice homoseksualcev. Bil glasen kritik vojne v Vietnamu. Tudi kar se tiče zvestobe (do smrti je bil poročen z igralko Joanne Woodward), ni bil prav nič filmski tip. »Zakaj bi šel ven na hamburger, ko pa imam doma zrezek,« so besede, s katerimi je izrazil svoj prezir do prešuštvovanja hollywoodskih kolegov. Paul Newman je bil car. Newman's Own. Neponovljiv. In resničen človekoljub.
