Moje grško poletje

Šele četrti dan se je občutek vklenjenosti v dnevno rutino vdal. Ostala je le še prijetna rutina – obhajanje krajev, živali in ljudi, ki so se usid­rali v srce.
Fotografija: Sončni vzhod je blazinice grmičkov obarval mahovnato zeleno. FOTO: Boštjan Videmšek
Odpri galerijo
Sončni vzhod je blazinice grmičkov obarval mahovnato zeleno. FOTO: Boštjan Videmšek

Dopust na moji, najini Kreti. Letos, ko se je sezona za bundo zavlekla v maj, sem ga še prav nestrpno pričakovala. V dnevih, ko je zmanjkovalo volje, sem si pred očmi risala skalo nad zalivom Stavros, puhtečo vročino v soteski na poti proti opuščenemu samostanu Moni Katoliko, jutranje plavanje na plaži, kjer so snemali film Grk Zorba, in obisk zelenjavne tržnice v Hanii, kjer je vsega v izobilju.

Ko pa sem končno imela to ljubo skalo, to peščeno plažo, ki je bila ob jutrih še bolj prazna kot kadar koli prej, to projekcijo največjih želja pred seboj, še lep čas nisem mogla vključiti počitniške funkcije. Šele kakšen četrti dan – vsako leto traja dlje – se je občutek obveznosti, vklenjenosti v dnevno rutino, vdal in glavi prepustil, da jo vodijo čuti.

Do konca sem prebrala knjigo, ki sem jo doma nekaj mesecev prelagala z ene na drugo polico, preučevala žuželke na cvetočem timijanu in po naknadnem brskanju po spletu ugotovila, da ima Kreta endemično vrsto medonosne čebele. Zvečer sva zleknjena pod nebom, polnim zvezd, poslušala dvorjenje čukov.

Ostala je samo še prijetna rutina – obhajanje krajev, živali in ljudi (teh je precej manj), ki so se usid­rali v srce. Na vožnji proti planoti Omalos pozdraviva kavarniškega mešanca Zorra in njegove lastnike. Priplezava na dvatisočak Gigilos in zadovoljno ugotoviva, da sva letos pol ure hitrejša. Na Stavrosu na nenaseljeni posesti živi psička z modrim jezikom, za katero izvem, da ji je ime Ira, in sem pomirjena, ko spoznam ljubečega lastnika. Ko se preseliva na jug, v Paleochoro, se s plaže Gialiskari povzpneva do hriba s kapelico nad vasico Anidri, s katerega se modro morje stika z obzorjem, do koder seže pogled.

FOTO: Boštjan Videmšek
FOTO: Boštjan Videmšek


Kam bi lahko šla, kjer še nisva bila? Peš iz Paleochore do Agie Roumeli, sem izstrelila. In sva šla. Jutra so najlepša ponoči. Sončni vzhod je blazinice grmičkov obarval mahovnato zeleno. Postanek v Lissosu, kjer ima voda okus po mastiki in tekne tudi kozam. Zajtrk v Sougii in potem najtežja etapa kretskega dela evropske pešpoti E4.

Dobro nama je šlo, dokler nisva na plaži Domata izgubila poti in padla v vročinski kotel, začelo nama je tudi zmanjkovati vode. Ko sva našla smerokaz, sva zagrizla v hrib, a me je na pol poti obšla slabost. Rešili sta me energijska ploščica in Boštjanova mirnost. Preostanek poti sva prehodila počasi, nadvse previdno. Načrt, da se bova v Agii Roumeli vkrcala na trajekt za Paelochoro, je skupaj s trajektom splaval po vodi. Zdaj je bil cilj čim prej priti do kokakole. Izsušila sva jo v prvi gostilni v Agii Roumeli, kjer sva tudi prenočila, naslednji dan pa sem v brezdelju do odhoda trajekta preživela na plaži. 

Telo mi je prvič pokazalo svoje meje, a če se bom po čem spomin­jala tega grškega poletja, bo to prav ta strašljivo-čudovita izkušnja.

Preberite še:

Komentarji: