Moteči element
Z leti človek razvije svoje jutranje obrede, ki ga nežno potisnejo v nov dan. Mali rituali pa kljub neskončnim ponovitvam ne jamčijo, da se bo vsako jutro začelo enako prijetno. Včasih vstanemo z levo nogo, včasih se pojavi nepredviden, moteč element.
Moja jutra se praviloma začnejo z močno kavo in sprehodom z našo štirinožno razigrano Popi. Če sem zgodnja, je pot samotna, če ne, si s sosedi prijazno pokimamo. Do zadnjič, ko mi je dobro jutro na poseben način izrekel razmeroma nov sosed, s katerim doslej še nisva spregovorila besede. Ko se je moja psička, pripeta na vrvico, kot se za urbane kraje spodobi, približala stanovanjski hiši, se je nenadoma odprlo okno, ven je pogledala moška glava in po meni se je usul rafal. Ni me obkladal z zmerljivkami, me je pa definitivno nahrulil za vse pse, ki so se v zgodovini ponečedili pod njegovim oknom. Pa četudi moj ni bil med njimi. Najprej sem zajela sapo in rekla »Dobro jutro, sosed«, nato še enkrat vdihnila, da bi nadaljevala. Prepozno. Zasikal je le še »Nasvidenje« in besno zaloputnil okno.
Priložnost zamujena ne vrne se nobena. Nisem mu utegnila povedati, da je glas povzdignil na napačnega človeka in napačnega psa, čutila pa sem močno željo, da mu vrnem vsaj njegov bes.
Medtem ko sem tuhtala, kako se sploh piše, so moji možgani delovali bolj konstruktivno. Spomnili so me, da sem ravnokar prebrala novo knjigo zdravnika Davida Zupančiča Znanost mirnega življenja. »Stiki z neprijetnimi osebami so najbrž res nujen del življenja. Nikakor pa nismo dolžni tem osebam dopustiti, da nas vržejo iz tira,« piše v njej. In bralcem zaupa skrivnost, ki je menda njemu obrnila svet na glavo. Citiram le ključni stavek: »Nihče te ne more prizadeti samo z besedami – dokler jim sam ne pripišeš pomena.«
Kako zelo ima prav. Na to se je dobro spomniti večkrat, pa naj gre za pasje kakce ali druge, bolj usodne reči.
