Nebo z bežečimi oblaki

V otroštvu je bila ena od mojih najljubših pravljic Moj dežnik je lahko balon pisateljice Ele Peroci in ničkolikorat sem si želela, da bi tudi moj dežnik lahko poletel med oblake nad Ljubljano, ko bi miže zašepetala vanj …

Do dežnikov imam malone poseben odnos. Pred več kot dvema desetletjema mi je v newyorškem muzeju moderne umetnosti MoMA oče kupil velikega črnega, ki je imel z notranje strani naslikano modro nebo z belimi oblaki, surealističnimi, kot bi bili Magrittovi. Mimogrede, belgijski slikar se je v svojih delih veliko ukvarjal tudi z izginevanjem. Na še tako mračen dan me je pogled na puhaste kumuluse vedno razvedril in zaneslo v sanjarjenje. Dežnik me je varoval pred dežjem in bil nadvse priročen, tudi ko se je bilo treba zakriti pred neželenimi srečanji v mestu. Nato je nekega dne izginil, oblaki kot da so izpuhteli. Povsod sem ga iskala, počutila sem se kot v Proustovem Iskanju izgubljenega časa.

Nedolgo tega sem si znova ogledala francosko romantično dramo Les Parapluies de Cherbourg, Cherbourški dežniki, iz leta 1964 s Catherine Deneuve v vlogi 17-letne Geneviève, ki z mamo vodi eleganten, a obubožan butik z dežniki v obalnem mestecu Cherbourg v Normandiji. Gre za ljubezensko zgodbo, v kateri dekle zanosi, fant pa mora k vojakom, in ker ga dve leti ni nazaj, se ona poroči z drugim in nato on z drugo. Vsak od njiju ima svoje življenje. V zadnjem prizoru, v katerem sneži, se ponovno srečata na bencinski črpalki, in čeprav scena ni žalostna, malone zlomi srce. Kako to, da je vsa njuna ljubezen še vedno tu, a je v resnici ni več?

Te dni berem, da obstajajo celo dražbe pozabljenih dežnikov, tistih, ki so jih potniki pustili na vlaku. Morda pa med njimi spet uzrem tudi svoje bežeče oblake.