Ujeti ribo

»Kaj bi se zgodilo, če bi dal morsko deklico v jezero?« me je vprašal sin. Hmmm. Povedal sem mu, da bi se verjetno napihnila, ker bi začela vanjo vdirati voda zaradi gradienta soli. Tudi sicer bi bil to žalosten prizor, lepotica med krapi in muljem. Raje ne pomislim, kakšen kulturni šok bi bil to zanjo, še posebej v kakšnem ledeniškem jezeru, v katerem bi se namesto porjavelih ritnic nagledala otečenih in ožuljenih stopal hribolazcev, čedalje bolj naraščajoče skupine, ki jo bolj kot morje nagovarjajo gore.

Obstaja tudi obraten scenarij, ko se na morju znajde ženska z ravnic iz osrčja stare celine. Tudi njej je ta svet neznan, neredko deluje sovražno, a je hkrati tako opojen in zapeljiv. Ne razume, zakaj se drugi obiskovalci plaže skrivajo pred soncem, nekateri jo celo zapustijo sredi dneva, ko je najbolj luštno in žarki prodirajo najgloblje v vodo.

Še dobro, ker potem ni deležna toliko čudnih pogledov, ko se z najstarejšim sinom odpravita na lov. Fant pograbi harpuno in začne iskati večerjo med stopali otrok in drugimi kopalci. Nič čudnega, da ni plena, ker ga ostali preženejo z vreščanjem in čofotanjem. Ampak ne bo slabe volje, morda se mu bo tokrat nasmehnila sreča in bo dočakal svoj prvi ulov. Medtem je sama že dala kruh na trnek in napadla ribjo populacijo, ki bi se lahko skrivala ob bližnjih skalah.

Ob lokalnem ribniku bi bila večerja že ujeta, namesto tega pa tudi njej povzročajo preglavice drugi plavalci, včasih sploh ne more videti plovca, enkrat se ji je nekdo celo zapletel v ribiško vrvico. Žene jo misel na zavist, ki je bo deležna, ko bo potegnila iz vode velikanko, medtem ko bo sin poskrbel za hobotnico, iz katere bo naredila solato. Še vedno pa je bolje loviti ribe kot se prepirati kot njen mož, ki mu dan za dnem očitajo, da je s supom drugim kopalcem zaprl dostop do vode.