Novo leto, stara jaz
Prvo jutro novega leta je na mojem mobiju zacingljal prvi SMS: Novo leto, novi jaz, je pisalo. Registriraj se za triatlonska tekmovanja ... In tako naprej. Ker sem samo navijačica (in spremljevalka), nimam v načrtu plavanja, teka, kolesarjenja, ampak ker je vsak konec tudi nov začetek in vsak začetek lahko izhodišče boljšega, mi je teh nekaj vrstic vseeno dalo misliti. Posebej v zadnjih dneh, ko za vsakim vogalom na nas prežijo samoizboljševanje, samoizpraševanje in motivacijske tehnike, da bomo ja dosegali visoke osebne cilje. Tako sem še sama podlegla tiraniji, ki se ji reče – novoletna zaobljuba.
Lahko bi se, denimo, vpisala v tečaj francoščine ali jutranji fit ob sedmi uri, lahko bi se šla dom brez odpadkov, dokončala pred desetletji začet gobelin ali končno do konca prebrala Brate Karamazove. Potem bi se lahko (vsaj deloma) odpovedala sladkorju, kavi, alkoholu, gledanju dr. Phila ali pa postala boginja pospravljanja. Lahko bi vse in lahko bi nič.
Po zadnji raziskavi Forbesa kar 62 odstotkov ljudi čuti pritisk novoletnih zaobljub, ženske bistveno večjega kot moški. Na splošno jih največ izboljšuje telesno pripravljenost, finance, telesno težo in se posveča ljubljenim osebam, bistveno manj jih meditira, išče nove hobije ali krepi svoje sposobnosti na delovnem mestu. Tolaži me, da tudi po tej najnovejši raziskavi novoletne zaobljube večinoma ne trajajo dolgo. Pravzaprav je neuspeh tako pogost, da obstaja celo množica datumov, ki zaznamujejo novoletne obupance. Sedemnajsti januar velja za dan opustitve novoletnih zaobljub, drugi petek v januarju je dan tistih, ki odnehajo. Samo en odstotek jih zdrži eno leto.
Ampak meni se po vseh teh podatkih podi po glavi samo eno vprašanje: kaj pa, če je pri meni malce drugače – novo leto, stara jaz? Bi bilo to res tako slabo?
