O vlaku, ki ga ni bilo

Berem, da so na Slovenskih železnicah še pravi čas preprečili odliv milijonov iz državnih v zasebne žepe. Menda je bilo v igri blizu pet milijonov evrov. Blagor železničarskim šefom, ki so očitno čakali na »napako« direktorjev v svoji skupini in jih še pravi čas ustavili.

Kaj bi človek dal, da bi jim veliko razkritje pravi čas uspelo tudi takrat, ko več deset ljudi širom države čaka na vlak SŽ, ki ga - ni. Oziroma ki je samo na voznem redu. Kot se je, denimo, zgodilo 7. maja ...

Vlak bi moral pripeljati ob 12. uri in nekaj minut. Tik pred prihodom čakajoči prek zvočnika izvedo, da bo pripeljal s približno 20-minutno zamudo. Ampak takrat bi bil po voznem redu že čas za drugega!! Kaj se zgodi? Pripeljeta dva, združena v eno dolgo, vroče zaželeno modro-belo kompozicijo.

Posedemo in v tistem si zaželim med upokojene. Je rekel eden od njih, da jim je v penziji načeloma vseeno za zamudo vlakov, ker imajo ves dan čas čakati. A kaj, ko nam čas ne teče enako hitro, nasprotujem. Tudi to ni hudega, ugovarjajo. Ker tudi če se ura kdaj ustavi, to običajno opazijo šele naslednji dan. Hmmm ...

Upokojeni so razumevajoči tudi, ko jih opomnim, da so nam SŽ - kakšen absurd - poslale kar dva vlaka na pot v enem. »Kaj bi to. Godot, denimo, čaka že od takrat, ko smo bili otroci,« oporekajo. Hmmm? No, ja, pravzaprav ne čaka Godot in tudi ne na železniški postaji, se popravijo in dodajo, da je človeku v pokoju pač vseeno za take malenkosti. Beckett se obrača v grobu, pomislim.

V tistem se vlak ustavi. Stoji vsa groteskna dvojna kompozicija. Mogoče pa zdaj ona čaka Godota? Izkaže se, da vendar ne. Da je čakala samo vlak iz nasprotne smeri. Ki pa je tudi zamujal ... Človek bi si najraje vse lase populil. Upokojeni pa vešče umirijo  tudi položaj, v katerega v očeh nas, še aktivnih, vse bolj tonejo SŽ. V naših letih si načeloma ne pulimo več las, nas potolažijo.  Hmmm! Namesto na Godota pomislim na Ionescovo Plešasto pevko ... A v tistem se kompozicija končno premakne.