Po daljši poti domov

Med vožnjo v avtu nadvse rada poslušam radio, in kadar mi je kakšna pesem posebej všeč, se peljem domov po daljši poti, da jo lahko poslušam do konca in razmišljam, na kaj, na koga me spominja. Včasih tudi obsedim na parkirišču in pustim, da »film isteče«, kot poje Bajaga v tisti lepi baladi Zažmuri.

Zadnjič, bilo je v zelo zgodnjih jutranjih urah, potem ko sem odložila prijatelja na letališču, me je pri uvozu na avtocesto »ponesla« Billie Eilish z nežno Birds of feather. »If you go, I'm going too, uh.« Pomislila sem na tiste moje najbližje prijatelje, s katerimi že leta skupaj letamo naokoli, se smejemo, imamo kdaj tudi kakšno »žuto minuto«, predvsem pa se imamo brezpogojno radi. In se ne damo. »Ne daj se, Ines, evo me, ustajem tek da okrenem ploču,« prileti naključno in besede Radeta Šerbedžije rahlo pretresejo: »Znam da će još biti mladosti ali ne više ovakve ...«

Naposled, že skoraj čisto pred domom, pa iz zvočnikov zaigra in razigra Poskočna prodornih Mrfyjev. »Tu smo, dokler ne izginemo. Dokler v sonce sreče vidimo. V svoje sanje še verujemo. In telo gre naprej. Se odpre in se več ne zapre. Dokler teče ta motor. In utripa to srce. Cela večnost je tu. Za nas. Za nič. Za vse. In za smeh. In za solze ... Si za, da se danes ne konča?«

Navdihujoči verzi, ki so jo fantje s frontmanom Gregorjem Strasbergarjem – Štrasom na čelu ne le zapeli, temveč z njo prav v srce zadeli tudi na spektaklu ob odprtju evropske prestolnice kulture v Novi Gorici, preskakujejo dneve do letošnjega poletja. Ki kliče po praznovanju. Ki nakazuje smeri. Daljših dni. Krajših noči. Obdobje, ko naj bi se imeli spet bolj radi. Poletje pomeni novo sezono sladoleda, potovanj in ljubečih šepetanj … Si za, da se poletje ne konča?