Pasje frizerke
Pasja frizerka je tako rekoč druga najpomembnejša oseba v pasjem življenju. In življenju njegovega lastnika (se opravičujem za ženski spol, ampak moških še nisem srečala). Večina pasem – posebej z daljšo dlako in bolj, eh, komot lastnikom – se ji ne more izogniti na tri do štiri mesece. Pomembna družinska oseba, skratka, sploh pa v teh časih. Termin v pasjih salonih je teže dobiti kot za damsko frizuro. V vsesplošni kadrovski stiski so neznano kam izginile tudi pasje frizerke. Ali pa – in to bi bil lahko drugi razlog – je psov toliko več. In ker smo jih spustili na kavč in v posteljo, morajo biti urejeni in čisti, to pa pomeni redno razčesavanje, razvozlavanje, striženje, trimanje, izčesavanje, kopanje, krtačenje in gotovo še kaj od gobčka do tačk.
Rezervacije so tako nujne nekaj tednov prej, poleg tega se pes morda navadi na isto osebo (uvajanje kot pri otroku v vrtcu) in ga je vedno treba peljati prav tja. Praviloma gre za pasjeljubke, ki znajo štirinožcu, pa naj bo pudelj ali tibetanski mastif, postaviti meje. Še bolj, se zdi, pa znajo postaviti meje tudi nam, njihovim gospodarjem. Zadnje čase so zaradi več povpraševanja, kot pa je ponudbe, postale pokroviteljske in rahlo stroge. Ker imajo dela preveč, neusmiljeno obračunavajo z nami. »Že dolgo ga niste pripeljali. Dlaka je bila zavozlana. Ali ga sploh kdo češe? Imela sem zelo veliko dela, bil je nepotrpežljiv, tako se ne da delati. Nekaj časa se mi je upiral. Drugič morate priti prej.« Tresemo se pred umetnicami pasjih frizur, kaj bodo rekle po tretmaju. Ko pes že rine skozi zaprta vrata na svobodo, hočejo imeti z nami neke vrste roditeljski sestanek.
Tako smo pri nas doma trepetali pred frizerko iz Šiške in se bali njenih mailov (gospa je bila pismena in je rada na dolgo popisovala probleme), a potem smo našli nežno dušico čez cesto. Psa pripeljemo in pustimo tam dve uri, potem pa nas pričaka s stavkom, ob katerem bi se stopilo srce prav vsakega pasjeljubca. »Vi se pa gotovo veliko ukvarjate z njim ...«
